VIZJAK, Miha

Miha Vizjak, p. d. Pečovšek, je bil posestnik, znani sadjar, narodnjak in teharski občinski odbornik doma iz Pečovja, ki se je rodil očetu Janezu Vizjaku in materi Jeri, rojeni Žnidar. Posebej ga je odlikovalo delo na področju sadjarstva, gojenja vinske trte, pa tudi sviloprejstva. Sadno drevje je presejal, cepil s prilagajanjem in gojenjem divjakov iz gozda. Z gojenjem sadnega drevja si je pomagal tudi s kmetijskimi nasveti iz Bleiweisovih Kmetijskih in rokodelskih novic, ki so začele izhajati leta 1843, na pobudo njegovega velikega prijatelja Antona Grabiča. Kasneje je sadno drevje gojil skupaj s sinom Matijem, ki se je učil na poskusnem posestvu in v sviloprejski šoli pri Gradcu. Z nemških dežel, predvsem Saške, je začel naročati in saditi žlahtne sorte jablan (Karolina, Burghartova, arleanska in Baumannova renata), hrušk (maslenka, pastorjevka) in češenj (bele, rdeče hrustavke). Okoliške kmete je oskrboval s sadikami in jim pomagal z nasveti pri gojenju samega sadnega drevja. Ustanovil je tudi prvo zasebno drevesnico v celjskem okrožju. Za svoje delo na področju sadjarstva je bil večkrat nagrajen na sadnih razstavah, leta 1864 ga je cesar odlikoval s srebrnim križcem za zasluge s krono.

Vizjak je bil tudi viden slovenski narodnjak in občinski odbornik teharske občine. Skupaj s prijateljem Antonom Grabičem sta podpisala oklic za II. slovenski tabor v Žalcu in se ga tudi sama udeležila, ki je bil organiziran 6. septembra 1868. Po ukinitvi teharske plemiške občine je bil izvoljen leta 1850 v teharski občinski odbor, pri teharskemu županu Jakobu Žoharju in Andreju Ostrožniku je opravljal funkcijo občinskega svetovalca. Leta 1865 je bil imenovan med drugim tudi v prvi šolski krajevni odbor občine Teharje, ponovno leta 1869 in bil imenovan v gradbeni odbor nove teharske šole. Skupaj s prijateljem Antonom Grabičem sta se aktivno udejstvovala v celjski Narodni čitalnici in zastopala tako imenovano kmečko strujo Narodne čitalnice. Kot slovenski narodnjak je zastopal tudi slovensko stranko v sami teharski občini v borbi proti nemškutarski strani ter prevelikemu nemškemu vplivu vodstva štorovske železarne. Umrl je marca 1892 in bil pokopan na teharskem pokopališču. V spomin na odličnega sadjarja in kmetovalca je teharska podružnica Sadjarskega in vrtnarskega društva za Slovenijo leta 1936 postavila spominsko tablo na njegovi rojstni hiši.