Po maturi leta 1939 je študiral gradbeništvo na Univerzi v Ljubljani. Po okupaciji je bil aktivist OF in član VOS v Ljubljani, leta 1942 je odšel v partizane, bil borec in politični komisar Gubčeve brigade, 15. divizije in 7. korpusa.
Po vojni je opravljal pomembne politične funkcije, bil minister, sekretar CK ZKS, v letih 1960-63 je bil glavni urednik Dela, od 1963-67 sekretar ZIS (Zveznega izvršnega sveta) za prosveto in kulturo. Bil je tudi generalni direktor RTV Ljubljana in član predsedstva SRS. Kot pisatelj je pisal o politiki in kulturi, v njegovih delih pa prevladuje tematika NOB. Napisal je tudi nekaj leposlovja za mladino.
Leta 1941 je prejel Partizansko spomenico, visoko jugoslovansko vojaško in civilno odlikovanje, ki je bilo podeljeno vsem udeležencem narodnoosvobodilnega gibanja, ki so pričeli delovati leta 1941.
Leposlovna dela za odrasle:
- Rodna letina, 1976
- Enainštirideseto, 1977
- Petinštirideseto, 1979
- Doktor, 1982
Leposlovna dela za mladino:
- Hruška, 1958
- Zgodbe o Diku, 1972
- Runo, 1977
- Tinka Tonka, 1977
- Petrova druščina, 1978
- Dikove nezgode, 1980
- Tilen, 1982
- Zgodbe o Izotu, 1987
- Partizanska spomenica 1941
Enciklopedija Slovenije, Ljubljana 1991
T. Ferenc: Vipotnik Janez, v: Slovenski biografski leksikon, 4. knjiga, Ljubljana 1980–1991, str. 485–486
Osebnosti, Ljubljana 2008
Slovenika: slovenska nacionalna enciklopedija, Ljubljana 2011
