Vilharjeva življenjska pot je bila pot slikarja in muzealca, ustanovitelja in dolgoletnega ravnatelja Notranjskega muzeja Postojna.
Leo Vilhar je bil sin kmeta, krojača in gostilničarja Matije Vilharja, in Marije, roj. Oražem. Po končani osnovni in meščanski šoli (1910‒12), ki ju je obiskoval v Postojni, je po prvi svetovni vojni prevzel očetovo posest v Velikem Otoku. Ni naključje, da je bil v tem času pripadnik Narodne straže (organizacije, ki je po končani prvi vojni skrbela za izpolnjevanje odredb Narodne vlade, za vzdrževanje reda med vojaki, ki so jih bile polne vasi in mesta, ter zaprivatno in »narodno« lastnino, zlasti vojni material), saj ga že leta 1917 najdemo med borci na soški fronti in kasneje med prostovoljci za severno mejo.
Tedanje fašistične oblasti Vilharja kot delavnega člana in soustanovitelja številnih društev seveda niso prezrle. Zaradi njihovih pritiskov je zato moral zapustiti domače kraje in se umakniti v Jugoslavijo. Med letoma 1923 in 1925 je živel v Ljubljani, Višnji Gori in Laškem, zatem ga je pot vodila najprej v Švico, kasneje pa v Italijo, v Milano, kjer se je že leta 1925 vpisal naprivatno slikarsko akademijo. Tam je pridobil obsežno tehnično znanje, s katerim je z lahkoto reševal slikarske probleme akademskega realizma. Od tega se je kasneje, zlasti v svojem zrelejšem, afriškem obdobju oddaljil in postal izrazno svoboden. Po vmesnem triletnem bivanju v Franciji‒ Parizu, Marseillu in Strasbourgu, je namreč Vilhar poiskal nov svet in nova doživetja, ki so mu nudila tudi nov, svež slikarski navdih. Po dveh letih, preživetih v Maroku, je kar celo desetletje preživel v Alžiriji. Reakcionarna vichyjska vlada ga je leta 1942 zaradi političnega udejstvovanja internirala v koncentracijsko taborišče Mecheria. Po vrnitvi iz internacije je leta 1943 postal predsednik Združenja Jugoslovanov in Vseslovanskega društva v Alžiriji, s svojo besedo (objavljal je pod psevdonimom Levil) in sliko pa je arabskemu svetu skušal predstaviti narodnoosvobodilni boj jugoslovanskih narodov.
Leta 1947 se je po triindvajsetih letih bivanja v tujini vrnil v rodno Postojno. Prav ljubezen do domačih krajev ga je pripeljala v vrste muzealcev. Tega leta je sam začel zbirati muzejsko gradivo in njegova požrtvovalnost‒ za svoje delo namreč prvi dve leti ni prejemal rednega plačila‒ je kmalu rodila sadove. Prve razstave, ki jih je priredil muzej, so bile gostujoče, saj muzej ni imel lastnih razstavnih prostorov. Leta 1951 je Vilhar v skromnih prostorih postavil prvo muzejsko zbirko. Do svoje upokojitve 1964. leta je nadaljeval z zbiranjem gradiva, dopolnjeval je muzejske zbirke, pripravljal razstave, ob tem pa je tudi slikal in prirejal lastne razstave. Delo v muzeju je spremljal tudi po upokojitvi in po svojih močeh pomagal muzejskim delavcem.
Leta 1948 je kot prvi Primorec postal član takrat novoustanovljenega Društva muzealcev Slovenije, po priključitvi slovenske Istre Jugoslaviji, po londonskem memorandumu leta 1954, pa je postal eden glavnih organizatorjev primorskih muzealcev. Za svoje delo je prejel več priznaj in odlikovanj doma in v tujini, med drugim red dela s srebrnim vencem (1961) in red zaslug za narod s srebrnimi žarki (1969). Umrl je v bolnici v Sežani, 22. oktobra 1971. Na zadnjo pot do postojnskega pokopališča ga je množica pospremila iz muzeja, kjer se je v imenu muzealcev od njega poslovil Janez Kramar, ravnatelj Pokrajinskega muzeja Koper.
Čuk, A. Leo Vilhar‒ nemirno življenje in bogati sadovi. V: Notranjski
muzej Postojna: šestdeset let, 2007,str. 69‒71.
