Viktor RUARD

Izhaja iz znane fužinarske in podjetniške rodbine. Rodil se je na Stari Savi, kjer je tudi umrl. Poročil se je leta 1836 z Ano Atzl, hčerko graščinskega oskrbnika v Tržiču. Z njo je imel enajst otrok. Živeli so v Ruardovi graščini, ki je ena najstarejših graščin na Jesenicah. Fužino na Savi pri Jesenicah, največjo na Gorenjskem, je podedoval od svojega očeta, Leopolda Ruarda, ki je bil v času Ilirskih provinc jeseniški župan. Družina Ruard je za graščino na Jesenicah imela celo svoj živalski vrt, ki je bil na ogled brezplačno. Videti je bilo mogoče medvede, volkove, opice. Ruardi so se po nakupu savske posesti popolnoma posvetili železarstvu. Rudo so kopali v Savskih jamah nad Jesenicami in jo prečiščeno pripeljali na Staro Savo, kjer je bila talilna peč ali plavž. Sredi 19. stoletja je Viktor Ruard dal postaviti nov, sodoben plavž z ogrevalci zraka in rudarskim dvigalom. Takrat je dal zgraditi tudi novo cesto iz Planine pod Golico. V rudnikih nad Jesenicami je njegovo podjetje zaposlovalo kar 158 rudarjev od približno 500 zaposlenih na savski fužini. Na dan Svete Barbare, zavetnice rudarjev, jih je sprejel in pogostil na Stari Savi. Viktor Ruard je od briksenske škofije kupil tudi blejsko veleposestvo (1858) in s tem blejski grad, jezero, gozdove na Mežaklji, Poljani in Pokljuki. Imel je ribolovne pravice v Blejskem jezeru, v Radovni in Savi Bohinjki. Velja omeniti, da je leta 1839 kupil še steklarno v Zagorju in večji del pripadajoče rudniške in zemljiške posesti. Bil je lastnik rudnih jam in topilnice železa na Pasjeku, železovega rudnika v Preski pri Polšniku, svinčenega rudnika v Zavrstniku pri Šmartnem, jamskih mér v Potoški vasi, v Jazmah in Izlakah, v okolici Brestanice, Reštanja, Srobotni dolini, Zakovcu pri Reštanju in Zgornji Sevnici. Vso to zagorsko-litijsko posest je leta 1840 prodal tastu Atzlu, ki je čez dve leti s soudeležbo tirolskega kapitala ustanovil akcijsko družbo, ki je zgradila cinkarno v Lokah in svinčarno v Toplicah. Ruard je izvažal surovo železo v Trst in Italijo, bresciansko jeklo v Italijo, Francijo in Španijo, acalonsko pa v Turčijo. Žal so podjetja Viktorja Ruarda zaradi močne konkurence jekel iz severa stagnirala in zato je leta 1871 z vsem svojim premoženjem pristopil k Kranjski industrijski družbi. Za sebe je obdržal le del graščine na Stari Savi, kjer je preživel svoja zadnja leta. Konec 19. stoletja je Kranjska industrijska družba v Ruardovi graščini sprva naselila svoje inženirje, po letu 1945 pa so tam dobili stanovanja tudi delavci Železarne Jesenice. Svoje prostore je v Ruardovi graščini že takrat dobil tudi železarski muzej, danes Gornjesavski muzej Jesenice.