Vida SLADIČ

Vida (Ana Vida) Sladič (roj. Cej), se je rodila 7. maja 1947 v Ljubljani. Več kot 20 let je delala v tovarni Lisca v Zagorju, kjer so že nastajali razni skeči, razmišljanja in nagajive pesmice. Pred upokojitvijo je delala na Komunali v Zagorju. Je odlična sadjarka, čebelarka in vrtnarka. Njena velika ljubezen je prepevanje in igranje na harmoniko. Piše pesmi za različne priložnosti. Nekaj jih je tudi uglasbila in akademski glasbenik, profesor harmonike Nejc Grm jih je priredil za zborovsko petje. Prepeva pri cerkvenem zboru na Polšniku. Že od ustanovitve (l. 2008) je ena vodilnih članic Ljudskih pevk in godcev iz Polšnika, ki s prepevanjem ljudskih pesmi skrbijo za slovensko kulturno dediščino. Poleg tega piše tudi scenarije za vse njihove nastope, kjer je tudi v vlogi igralke oz. povezovalke programa. V letu 2017 je Kulturno društvo Pavle Voje Polšnik ob njeni 70-letnici izdalo knjigo z naslovom Prividke, v kateri je opisala življenje na Polšniku po 2. svetovni vojni. Ob zgodbah iz njenega otroštva knjigo bogati podroben opis običajev in starih kmečkih orodij, predmetov, ki izginjajo v pozabo. Knjiga je obogatena s fotografijami starih predmetov in orodij, s pesmimi s kmečko tematiko, ob koncu pa so objavljeni tudi notni zapisi njenih uglasbenih pesmih (Čebelar, Sosed sosedu, Moja harmonika, Hujšanje, Mamina ljubezen, Mamica moja, Polšniški zvon, Slovo). Vida Sladič s svojim delom dodaja pomemben pečat pri ohranjanju dediščine slovenskega podeželja, s prepevanjem,igranjem, pisanjem pesmi in proze. Predvsem pa je za kraj pomembno njeno aktivno udejstvovanje pri kulturnih dogodkih na vasi in nastopi po vsej Sloveniji, ki bogatijo ljudi v tretjem življenjskem obdobju in so nezamenljiv zgled mlajšim generacijam.

Delo, dosežki; avtorica knjige Prividke