Vida ROJIC

Njena družina se je leta 1925 preselila na Ptuj, oče Anton je bil jurist, mati pa gospodinja. Na Ptuju je končala meščansko šolo in leta 1929 šolanje nadaljevala na mariborskem učiteljišču. Leta 1937 se je zaposlila kot učiteljica v kraju Kapci pri Dolnji Lendavi. Tega leta se je poročila z učiteljem Jožetom Rojicem. V zadnjem predvojnem letu sta se preselila v Markovce, kjer sta poučevala na ljudski šoli.
Že v času šolanja se je seznanila z idejami komunizma in socializma, katerim je ostala zvesta vse življenje. Leta 1941 se je aktivno vključila v narodnoosvobodilno gibanje, zaradi česar je bila v začetku maja 1943 prisiljena bivati v severni Italiji v vasi Carate Urio, po kapitulaciji Italije pa se je pridružila odporniškemu gibanju.

Po osvoboditvi se je avgusta 1945 zaposlila kot učiteljica na Osnovni šoli Breg, tri leta kasneje na matičnem uradu na Ptuju, januarja 1951 pa v Pokrajinskem muzeju Ptuj. Sprva je opravljala tajniška, blagajniška in računovodska dela, v letih 1959–1969 je bila kustosinja oddelka ljudske revolucije in v letih 1965–1969 tudi ravnateljica muzeja.

Na muzejskem področju je pripravila več tematskih razstav, še posebej pa se je dokazala s postavitvijo pregledne zbirke NOB (Narodnoosvobodilni boj), v katero je zajela predvojno življenje ptujskega okraja.
Veliko je proučevala in zbirala gradivo o delavskem gibanju med obema vojnama in proučevanju narodnoosvobodilnega boja na ptujskem območju. V njeni bibliografiji je več kot sedemdeset člankov, ki so bili objavljeni v različnih zbornikih, samostojnih publikacijah in ptujskem Tedniku.

Aktivno je sodelovala z občinskim odborom Zveze združenj borcev za vrednote narodnoosvobodilne borbe (ZZB NOB) Ptuj. Bila je v komisiji za poimenovanje ulic in zavodov ter pomagala pri postavljanju spominskih obeležij.

Leta 1967 je bila izvoljena za poslanko v Prosvetno-kulturnem zboru slovenske republiške skupščine.