VALIČ, Viktor

Rodil se je v skromni hiši v zaselku Bajči. V Skriljah je obiskoval 6 razredov osnovne šole. Komaj polnoletnega gimnazijca so ga marca 1917 vpoklicali v avstrijsko vojsko. Oktobra 1919 je maturiral na goriški gimnaziji. Študij medicine je začel v Ljubljani. V šolskem letu 1921/22 je obiskoval predavanja na Karlovi univerzi v Pragi. Študij pa je nadaljeval in zaključil v avstrijskem Gradcu, kjer je bil 23.5.1925 promoviran za »doktorja vsega zdravilstva«. Zaradi šolanja v več državah je tekoče govoril nemški, češki in hrvaški jezik.

Leta 1924 se je poročil s sovaščanko. Naslednje leto se jima je rodil prvi sin. Kot zaveden Slovenec se je pred terorjem fašistične oblasti konec leta 1925 zatekel v Jugoslavijo. Najprej je 6 mesecev stažiral v ljubljanski bolnišnici. Od februarja 1927 do maja 1928 je bil postavljen za zdravnika v Sodražici na Notranjskem. 1. junija 1928 pa je bil imenovan za okrožnega zdravnika v Preddvoru. Stanovanje za družino in zdravniško ordinacijo si je leta 1929 uredil v hiši »pri Jugelčku« sredi vasi. Za hitrejši prihod do bolnikov na domu je imel bicikel z ročnimi zavorami, z zelenim nahrbtnikom in rjavo torbo s prvo pomočjo. Večinoma je deloval v vaseh od Gorič do Hotemaž, pa od Jezerskega do Visokega. Včasih pa so ga potrebovali tudi v sosednjih vaseh. Po potrebi ga je nadomeščal dr. Bežek iz Kranja. V Preddvoru so se mu rodili še trije sinovi v letih 1929, 1931 in 1933.

V mlajših letih je dobro tekel. V Preddvoru pa se vključil v strelsko društvo, v gasilsko društvo, pa tudi smučal je rad. Nikoli pa ni šel prav daleč, saj je bila v njegovi zavesti prisotna stalna pripravljenost za pomoč bolniku. Bil je odličen šahist in navdušen igralec taroka ter briškole. Seveda je tudi rad bral in poslušal slovenske narodne pesmi. Strankarsko je bil neopredeljen. Marca 1941 so ga mobilizirali v jugoslovansko vojsko. Po razpadu Jugoslavije v aprilu pa se je vrnil domov. V njihovi hiši je nemški okupator uredil še vojaško ambulanto. Viktor V. je nadaljeval svoje zdravniško poslanstvo in pomagal vsem, ki so potrebovali njegovo pomoč. V letu 1943 mu je partizanski Kokrški odred poslal poziv za mobilizacijo, vendar se ni odločil za odhod med partizane.  Po vojni je nadaljeval svoje delo kot krajevni zdravnik. V Preddvoru in na Jezerskem je vodil tečaje prve pomoči. Zagovarjal in vzpodbujal je gradnjo preddvorskega vodovoda. 27.5.1948 so ga poklicali k bolniku v Zalog pri Goričah. Prikolesaril je samo do Babnega vrta pri Trsteniku. Tam so ga naslednji dan našli mrtvega. Uradni dokumenti govore o smrtni nesreči pri delu. Bolj verjetno pa je umrl nasilne smrti z znanim storilcem in verjetnim motivom.