Valentin HODNIK

Rojen je bil v skromni in številni kmečki družini v Stari Fužini v Bohinju, po domače pri Bavantu. Šolo je obiskoval v Srednji vasi, kjer je nadučitelj Ivan Rihtaršič opazil njegov slikarski talent, zato sta mu skupaj s takratnim župnikom Ivanom Pibrom skušala omogočiti nadaljnji študij. Od leta 1909 do 1914 se je kot učenec prof. Alojzija Repiča, kiparja, šolal na Strokovni obrtni šoli v Ljubljani in absolviral kot kipar. Iz tega obdobja sta ohranjeni dve kolorirani risbi, ki kažeta vpliv vesnanov in zanimanje za narodopisno motiviko.
Ko se je vrnil domov, si je v očetovi hiši uredil atelje, a se ni posvetil kiparstvu temveč slikarstvu, ki mu je bilo ljubše. Med vojno je bil Bohinj izhodišče za krnsko fronto in Hodnik je od številnih častnikov dobival mnogo naročil za slike. V tem času je tudi začel iskati motive v domačih gorah. Širše je postal znan leta 1917, ko je razstavil svoja dela na XIV. umetniški razstavi v Jakopičevem paviljonu, kjer se je seznanil z deli tedaj vodilnih slovenskih slikarjev in v tem obdobju so njegova dela pod vplivom impresionistov in vesnanov. V letih 1921 in 1922 je nadaljeval šolanje na Akademiji za umetnost in umetno obrt v Zagrebu in njegova tedanja dela nakazujejo ekspresionistične tendence. Zaradi pomanjkanja denarja študija ni končal, vrnil se je domov in nadaljeval s slikanjem bohinjskih gora in okolice. Sčasoma je njegovo realistično slikarstvo z razpoloženjskim pridihom prešlo v, zanj značilno, rahlo stilizirano oblikovanje skalnih gmot, podanih s svetlimi in temnimi partijami z omejeno barvno skalo. Z značilno svetlobo in barvami je znal ujeti visokogorsko, zlasti zimsko razpoloženje ali zgodnjepoletno na planinah. Najpogostejši motiv so bile gore, stene, Bohinjsko jezero, pogosto pozimi, ob različnih urah dneva, v vsakem vremenu. Na svojih poteh po gorah je slikal akvarele in fotografiral in jih nato prenašal na platno v svojem skromnem domu in ateljeju, t. i. vili Ruši, ki si jo je postavil leta 1926 v Ukancu. Upodobil je malodane celotno Triglavsko pogorje. Njegov opus je velik in raznolik, evidentiranih je prek 230 olj, akvarelov, skic, risb.
Bil pa je tudi popularizator planinstva in turizma. Že v letu 1919 sta skupaj s prof. Jankom Ravnikom zgradila pot iz doline Voje čez Vrtačo na Triglav. Poskrbel je za ureditev vojaških pokopališč pri Zlatorogu in na Komni. Prometno društvo za Bohinj je izdalo njegove barvne risbe, ki prikazujejo življenje v teh krajih in so polne humorja. Za hotelirko Jerajevo je izdelal maketo Triglava z okolico. Bil je član Slovenskega planinskega društva, Turistovskega kluba Skala in eden od ustanoviteljev Smučarskega kluba Bohinj.
Zaradi dolgoletne očesne bolezni mu je vid vse bolj slabel, pri padcu si je poškodoval desno roko, vmešala se je še nesrečna ljubezen in življenje se mu je začelo podirati. Še ne štiridesetleten je storil samomor.