Valentin CUNDRIČ

Že od svojega osmega leta sestavlja pesmi in svojo prvo pesem še vedno zna na pamet. Gimnazijo je obiskoval na Bledu in na Jesenicah. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je študiral slavistiko in diplomiral leta 1962. Kot štipendist jeseniške občine se je takoj zaposlil na Osnovni šoli Prežihovega Voranca. Pri delu v razredih se je odlično počutil, saj je bil kot profesor svoboden in je imel lasten učni načrt. Pri njem so celi razredi pisali pesmi. Tam je poučeval 10 let, potem pa je šel za nekaj let na Gimnazijo Jesenice. Po hudih težavah z očmi so ga invalidsko upokojili. Potem pa mu je delavska univerza ponudila delo, ki ga je opravljal do redne upokojitve, saj je zbral skoraj 40 let delovne dobe.

Večino pesmi je nastalo na njegovih sprehodih. S seboj nosi svinčnik in papir s trdo podlago, da takoj zapiše misel, ki se mu porodi, da se ne izgubi. Doma pesem obdela in vnese v računalnik. Zadnje čase pesmi tudi zapiše v poseben zvezek, da ohrani rokopis. Ko je pred leti skoraj oslepel, pet let ni pisal liričnih pesmi, ampak samo otroške pesmi in magično prozo. V letu 2011 bo izdal knjigo Spondej, za konec leta pa pripravlja antologijo, izbor stotih pesmi iz štirih zbirk.

Slovenska literarna kritika še ni pokazala pravega razumevanja za njegovo izvirnost. Je bil pa v jugoslovanskem prostoru dobro sprejet, saj so ga že v letih 1962 in 1966 uvrstili v antologijo jugoslovanske poezije. Leta 1995 je bil svetovni kongres o sonetu in od tedaj je vključen v Enciklopedijo Britannico. Piše tudi prozo in drame.