TRPIN, Matevž

Podobar in slikar Matevž T(e)rpin (polglasnik e je pozneje opustil) se je rodil pod Gorami na domu rudarja Jožefa Terpina in Katarine Sežun kot eden izmed njunih šestih otrok (med njimi je bil tudi Štefan, ded idrijskega slikarja Rafka Terpina).
Podobarstva in slikarstva se je učil pri domačem učitelju Juriju Tavčarju v Idriji. Od njega je odšel v Celovec. Delal je pri kiparju Alojzu Progarju, v Zagrebu pri podobarju F. Kelihu ter pri Andreju Rovšku v Ljubljani. Več del je ustvaril skupaj s slikarjem Petrom Markovičem iz Rožeka na Koroškem. Leta 1900 se je osamosvojil in se za stalno naselil v Ljubljani.
S prvo ženo, čehinjo Marijo Fitz, je imel dva sinova, Janeza in Jožeta, z drugo (ki je bila Marijina sestra) pa sina Petra. Štiri leta prve svetovne vojne je Matevž preživel kot vojak na fronti. Bolan se je vrnil domov, leta 1922 opustil slikarsko delovanje in čez štiri leta umrl.

Med njegovo nabožno slikarstvo, s čimer se je po večini ukvarjal, spadajo freske in olja. Nekatera njegova dela so ohranjena v cerkvah: v Preserju pri Borovnici (angela na slavoloku, evangelisti in angeli v kupoli iz leta 1910), v Ratečah pri Zidanem mostu, v Mariji Bistrici na Hrvaškem, oltarna slika sv. Jurija v Ihanu, Zadnja večerja iz leta 1915 v uršulinskem samostanu v Ljubljani in Janeza Krstnika (ki je njegovo zadnje delo) v Strmi Njivi pri Izlakah. Nekaj nabožnih slik hranijo sorodniki v Idriji (Marijo z Jezusom, Svetega Štefana, Sveto Lucijo). Žalostno Mater božjo (po tisti, ki jo je ustvaril Jurij Šubic za Poljane v Škofji Loki) iz leta 1902 hrani župnija v Idriji. V Idriji je poslikal kapelo Kalvarije, ki je postavljena na višini nasproti cerkve sv. Antona. Slikal je portrete: prof. Janeza Gnjezda, finančnega svetnika Valentina Levičnika in portret gostilničarjev, zakoncev Češnovar. Za preživetje družine je rezbaril in restavriral po cerkvah: 1900 Metzingerjevo Brezmadežno (hrani frančiškanski samostan v Novem mestu), leta 1914 Mottbasov portret Jakoba Schellenburga (hrani uršulinski samostan v Ljubljani), delal je tudi gledališke kulise ter zastore za prosvetne odre v okolici Ljubljane in za oder Društva rokodelskih pomočnikov. Prijateljeval je s podobarjem Ivanom Pengovom, se družil z duhovnikom in umetnostnim zgodovinarjem Viktorjem Steskom ter pri delu sodeloval s podobarjema Robertom Raznožnikom in Albinom Slivarjem.
Čut za likovno ustvarjanje so podedovali tudi njegovi trije sinovi, ki so se na področju umetnosti uveljavili v času po II. svetovni vojni. Janez in Jože sta orala ledino slovenskega grafičnega ustvarjanja, šolala sta se na grafični akademiji v Leipzigu, najmlajši sin Peter pa je v Ljubljani diplomiral na arhitekturi.