TREBEC, Josip

Sežanski mizar, fotograf in slikar je za seboj pustil obsežno zapuščino. Številne fotografije, dopisnice, pisma in predmeti pripovedujejo zanimivo življenjsko zgodbo njega in njegove družine. Njegove fotografije imajo veliko dokumentarno vrednost.
Poklicni mizar je iz zanimanja in navdušenja posegel po fotografskem aparatu, kar je kasneje botrovalo k odprtju fotografskega studia v Sežani. Josip je verjetno v fotografski studio prvič stopil v Trstu (med letoma 1885 in 1891), ko se je dal fotografirati v studiu, katerega lastnik je bil Giuseppe Wultz. Svojo prvo fotografijo je posnel leta 1908, z dopisnic pa razberemo, da je bil njegov aparat težek in neroden. Kot fotograf je pričel amatersko delovati kmalu po začetku 20. stoletja in bil pomemben založnik razglednic z motivi Sežane. Josip je bil samozaložnik za številne razglednice Sežane, za katere je sam posnel fotografije. Ker so razglednice v tistem času velikokrat služile za reklamo gostilnam ali trgovinam, je nekatere po njegovih fotografijah zalagal tudi trgovec Jožef Pirjevec. Njegova podjetniška žilica mu ni dala miru niti v času služenja vojske. V pismu iz 24. aprila 1918 tako domačim sporoča, da je pri fotografu in tiskarju v Gradcu naročil večjo količino razglednic s podobo Sežane, ki naj jih doma prodajo naprej. Sam jih pred pošiljanjem ni videl, ženi pa je dal v pismu podrobna navodila, kako ravnati z njimi po prejemu pošiljke. Svoj studio je imel na Celanovi domačiji (Stara pot). Fotografsko obrt je kasneje prevzela hčerka Marija – Mici, ki je po očetu podedovala umetniško dušo in oko za podrobnosti.
Josipova umetniška duša je botrovala temu, da je poprijel tudi za čopič. Ohranjene so fotografije, na katerih Josip pozira ob svoji sliki v oljni tehniki.
Njegova mizarska dejavnost je obsegala izdelavo raznovrstnega pohištva, izdeloval pa je tudi harmonike. Pohištvo je tudi fotografiral; na fotografijah v delovnem okolju pogosto pozirajo njegovi mizarji. Mizarsko znanje ga je verjetno tudi rešilo pred vojno fronto. Ko so nadrejeni v vojski ugotovili, da je izučen mizar, so spoznali, da bi ga lahko uporabili za bolj koristna dela. Kot mizar je bil v vojski zaposlen vse do konca služenja.
Poročen je bil z Marijo (rojeno Zabric), ki je bila po poklicu babica. V zakonu se jima je rodilo osem otrok.
Josip je bil predan svoji družini in ko je bil vpoklican v vojsko, se je domačim redno javljal s pismi in dopisnicami, v njih pa jih spraševal po njihovem življenju in delu v ateljeju, ki ga je v njegovi odsotnosti prevzela hčerka Marija – Mici.

Njegovo zapuščino danes skrbno hrani njegova pravnukinja Karmen Poles iz Sežane.