Tomaž GANTAR

Gimnazijo je obiskoval v Piranu, kjer je leta 1978 maturiral, leta 1987je  diplomiral na Medicinski fakulteti v Ljubljani, leta 1994 pa opravil specializacijo iz urologije.

Od leta 1988 je bil redno zaposlen v Splošni bolnišnici Izola, leta 1999 je bil imenovan za v. d. direktorja, leto kasneje pa za poslovnega direktorja izolske bolnišnice. Mandat je redno zaključil v letu 2004.

Leta 1995 je postal sodni izvedenec s področja kirurgije. V času svojega strokovnega delovanja se je udeleževal številnih seminarjev in simpozijev ter izobraževanj s področja ekonomike in financiranja zdravstva, poslovne odličnosti, vodenja kakovosti in zagotavljanja varnosti v zdravstvu. V letih 2004 in 2005 je predaval predmet kirurgija na Visoki šoli za zdravstvo v Izoli.

Od leta 2002 do 2004 je bil občinski svetnik v Mestni občini Koper, leta 2005 je postal svetovalec župana, na istem mestu je bil zaposlen tudi v letu 2011.

Leta 2006 je, kot predsednik stranke Piran je naš, zmagal na lokalnih volitvah in dobil mandat za funkcijo župana Pirana. Občino je uspešno vodil štiri leta. V ospredju njegovih prizadevanj je bila priprava prostorskega načrta ob upoštevanju vseh standardov varovanja okolja in aktivnosti za umirjanje prometa v mestu Piran in s tem izboljšanje življenjskih pogojev prebivalcev mesta. Poleg dela župana je nadaljeval tudi z delom zdravnika specialista v urološki ambulanti izolske bolnišnice.

Gantar je bil član več svetov zavodov in nadzornih svetov, med drugim tudi član in nato predsednik sveta Splošne bolnišnice Izola in član sveta Zavoda za zdravstveno varstvo Koper.

Od leta 2011 je bil minister za zdravje, tako v vladi Janeza Janše kot v vladi Alenke Bratušek. V času njegovega ministrovanja so na MZ izpeljali reorganizacijo javnega zdravstva v RS in sprejeli Strategijo javnega zdravstva. Novembra 2013 je s funkcije odstopil. Kot razloge za odstop je navedel premajhno moč znotraj vladne koalicije, nasprotna stališča koalicijskih partneric glede zdravstva in lobije, ki otežujejo delo ministrstva. Poudaril je, da je korupcija velik problem slovenske države. Sam vidi prihodnost slovenskega zdravstva v javnem zdravstvu, ki je široko dostopno in temelji na solidarnosti ter pravičnosti.

V mandatu od leta 2014 do 2018 je bil poslanec v Državnem zboru in eden od treh podpredsednikov stranke upokojencev DeSUS. Je član Komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti, Odbora za gospodarstvo, Preiskovalne komisija o ugotavljanju zlorab v slovenskem zdravstvenem sistemu ter predsednik Odbora za zdravstvo. Leta 2020 je ponovno postal minister za zdravje v tretji Janševi vladi; ko je decembra DeSUS koalicijo zapustil, je odstopil z ministrskega položaja. Leta 2021 je izstopil tudi iz stranke DeSUS. Leta 2023 je postal strokovni direktor SB Izola.

Sodeloval je na mnogih mednarodnih srečanjih in konferencah, med njimi na 65. in 66. zasedanju Generalne skupščine Svetovne zdravstvene organizacije v Ženevi. V letu 2012 je predsedoval 3. zasedanju Evropskega ministrskega sveta za okolje in zdravje v Bakuju.

Z družino živi v Portorožu.