SVETLIČIČ, Frančišek

Osnovno šolo je obiskoval v rodni Idriji, licej in bogoslovje pa v Ljubljani, kjer je bil leta 1839 posvečen v duhovnika. Kot kaplan je služboval najprej v Rovtah (1840–1843), nato v Cerknici (1843–1846) in na Vrhniki (1846–1856). Leta 1851 je z odliko opravil župnijski izpit in nato do leta 1863 opravljal službo župnika v Sorici. Od leta 1863 pa do upokojitve leta 1879 je služboval v Godoviču, kjer se je že takoj lotil obnove cerkve in si s tem prislužil škofovo pohvalo. Po upokojitvi je nekaj časa živel na Razdrtem, leta 1880 pa se je preselil v Ljubljano. Kot delničar propadle banke Slovenija je izgubil vse premoženje, zato so ga nekaj časa gmotno podpirali prijatelji duhovniki. Leta 1881 je umrl v hiralnici v Ljubljani.

Frančiška Svetličiča je v pesništvo usmeril Fran Metelko. V svojem času je veljal za prvega pesnika Kmetijskih in rokodelskih novic, v katerih je objavil večino svojih pesmi (1846–1869). Med letoma 1860 in 1863 je objavljal v leposlovni reviji Slovenski glasnik, sodeloval pa je tudi v Vodnikovem spomeniku (1859), kjer je objavil sonet Valentinu Vodniku v spomin. Njegovo zadnjo pesem Slovenski junak (1880) je objavil Josip Marn v Jezičniku.
Svetličič je pisal tako lirske kot epske pesmi. V lirskih pesmih je prikazoval življenje kot trdo delo in trpljenje, kot pot, ki je posuta s trnjem (Življenja namen, Najdena domovina). Snov za pripovedne pesmi je zajemal iz zgodovine in pripovedk, ki so bile razširjene med ljudstvom (balade Erazem Ravbar, Turški križ, Ukleti graščak, epska pesem Na Mravljiškem vrhu, pesem Cerkniško jezero).
Svetličič je bil najbolj plodovit med letoma 1846 in 1849. Zelo se je zgledoval po Prešernu, kar se pozna v njegovih pesmih (npr. balada Erazem Ravbar, katere uvodni verzi so posneti po Povodnem možu). Sodobniki so mu priznavali pristni pesniški dar, Anton Janežič in Jakob Sket sta njegove pesmi uvrstila v različna šolska berila.