STURMAN, Primož

Rodil se je očetu Fabiu Sturmanu, profesorju fizike, in materi Majdi Artač Sturman, profesorici slovenščine in latinščine ter pesnici in pisateljici. Otroštvo je preživel na Katinari in Opčinah. Vrtec s slovenskim učnim jezikom je obiskoval na Ulici Conti v Trstu (1983–1986), Osnovno šolo Franceta Bevka na Opčinah (1986–1991), Nižjo srednjo šolo Srečka Kosovela prav tako na Opčinah (1991–1994) in Znanstveni licej Franceta Prešerna v Trstu (1994–1999). Po maturi je bil eno leto vpisan na dvopredmetni študij slovenščine in latinščine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Nato se je prepisal na Filozofsko in leposlovno fakulteto Univerze v Trstu, na kateri je leta 2007 diplomiral z zgodovinsko nalogo o muslimanskih manjšinah v sodobni Bolgariji. Jeseni 2014 je opravil sprejemne izpite za pedagoško usposabljanje na Oddelku za humanistične študije Univerze v Trstu, kjer je julija 2015 pridobil t. i. habilitacijo za poučevanje slovenščine, zgodovine in zemljepisa na šolah s slovenskim učnim jezikom v Italiji. Spomladi 2017 je bil uspešen na razpisu za stalno zaposlitev Ministrstva za šolstvo, visoko šolstvo in raziskovanje Republike Italije. Od septembra 2018 je na Humanističnem in družbeno-ekonomskem liceju Antona Martina Slomška v Trstu zaposlen za nedoločen čas. Pred tem je bil od leta 2008 za določen čas zaposlen na šolah s slovenskim učnim jezikom na Tržaškem in Goriškem.

Okrog leta 2000 se je začel pojavljati v krajevnih medijih v slovenskem jeziku. Dolgo je bil sodelavec Primorskega dnevnika, tednika Novi glas in slovenskega programskega uredništva italijanske javne radiotelevizije RAI v Trstu. Njegova besedila so izhajala tudi v Sloveniji (Delo, Večer, Primorske novice, Mladina). Med letoma 2011 in 2012 je bil odgovorni urednik dvojezičnega glasila Skupaj, ki ga izdaja Zadružna kraška banka na Opčinah. Nekaj besedil je objavil tudi v italijanskem jeziku v tržaškem dnevniku Il piccolo in reškem La voce del popolo. Med letoma 2005 in 2017 je bil član Novinarske zbornice Furlanije – Julijske krajine.

Od leta 2010, ko se je z Opčin preselil v zaselek Brje pri Koprivi na sežanskem Krasu, se je začel preizkušati tudi na področju besedne umetnosti. Njegove pesmi in proza so izšle v revijah Literatura, Apokalipsa, Sodobnost, Poetikon in Zvon, poleg tega pa še na literarnih portalih AirBeletrina (njegovo besedilo s tega portala je Državni izpitni center ponatisnil v maturitetni poli v spomladanskem roku 2018), LUD Literatura, Koridor, ArsLitera. Za italijanski literarni reviji Aeolo in Almanacco del Ramo d’Oro je pripravil prevode nekaterih slovenskih avtorjev (Boris Pahor, Alojz Rebula, Suzana Tratnik, Primož Čučnik, Aleš Šteger, Andrej Hočevar itd.). Prav tako je v slovenščino prevajal prozo Fulvia Tomizze. Njegov prevod Tomizzovega dela Il bosco di acacie (Akacijev gozd) še vedno čaka na objavo.

Z referatom o recepciji Fulvia Tomizze v slovenskem prostoru je nastopil na 11 mednarodnih obmejnih srečanjih Forum Tomizza 2010 v Trstu in Umagu. Leta 2012 je v sodelovanju z Borisom Pahorjem pri Slovenski matici izdal izbrano delo slovenskega disidenta in zagovornika slovenske neodvisnosti Franca Jeze In zgodil se bo čudež. Njegov literarni prvenec z naslovom Gorica je naša je junija 2018 izšel pri založbi Litera v Mariboru. Nominiran je bil za nagrado za najboljši literarni prvenec 34. Slovenskega knjižnega sejma, ki jo podeljuje Društvo slovenskih pisateljev.

Poročen je s slovenistko dr. Vladko Tucovič Sturman.

Je član društev Slovenska matica, Zlati čoln in ŠKUDT Kopriva. Z zapisi in razmišljanji je aktiven na blogu primozsturman.blogspot.com.