STRNAD CIZERLJ, Marica

Marica Strnad se je rodila v Šmarju pri Jelšah, v družini notarskega uradnika. Od leta 1887 do 1891 je obiskovala učiteljišče v Ljubljani, po končanem učiteljišču se je zaposlila kot učiteljica na dekliški šoli v Šentjurju. Poklic učiteljice je opravljala z ljubeznijo in predanostjo, svoje učence je vzgajala v narodnem duhu, jim vcepila ljubezen do slovenskega jezika in slovenstva ter se upirala nazorom tedanje konservativne družbe. Leta 1895 je bila iz Šentjurja premeščena v Slovenske gorice, najprej v ljudsko šolo pri Sv. Ani, leta 1897 pa k Sv. Jakobu. Tam je spoznala duhovnika  Alojza Cizerlja, med učiteljico in duhovnikom se je spletla ljubezen. Leta 1899 sta se pred moralnim zgražanjem in zavračanjem okolice umaknila v Rusijo, kjer sta prestopila v pravoslavno vero in se poročila. Družino sta preživljala s poučevanjem tujih jezikov na nemški gimnaziji v Kišinjevu. Že leta 1905 pa se je Alojz Cizerlj zaradi velikega domotožja odselil nazaj v domovino, Marica pa je ostala v Rusiji sama s sinom vse do leta 1920. V tem času je ohranila stike z domovino, si dopisovala, med drugim tudi z Antonom Aškercem, in se med počitnicami večkrat vračala domov. V Rusiji se je naučila francoščine, angleščine in romunščine ter preživela obe revoluciji. Po vrnitvi v domovino se je zaposlila kot učiteljica na osnovni šoli pri Sv. Barbari v Halozah in bila po treh letih upokojena.

Po upokojitvi se je skupaj s kolegico, profesorico in glasbenico, Novomeščanko Ervino Ropas preselila v Maribor, kjer sta živeli v skupnem gospodinjstvu, po nemški okupaciji Maribora ob izbruhu druge svetovne vojne pa se je preselila k sinu na posestvo v Haloze. Leta 1945 se je ponovno pridružila Ervini Ropas, tokrat v Novo mesto, kjer je po sinovi smrti leta 1949 začela slabeti in tam tudi umrla. Pokopana je na pokopališču v Šmihelu v Novem mestu. V Knjižnici Mirana Jarca Novo mesto se nahaja manjši del njene zapuščine.

Svoje prve prispevke je pričela objavljati leta 1893 v pedagoški reviji Popotnik in kot ena redkih učiteljic, ki so do takrat objavljale prispevke, pritegnila k temu še druge učiteljice. V svojih literarno polemičnih prispevkih je polemizirala o vzgoji in higieni otrok, o problemu obiskovanja šole pri podeželskih otrocih in o položaju učiteljic v šoli. Leta 1895 se je odločno postavila po robu predlogu učiteljev, da bi imele učiteljice le osemdeset odstotkov plače učitelja na enakem delovnem mestu. Skrb za uveljavljanje narodne zavesti in razgledanosti žensk je izražala tudi v prvi reviji za ženske Slovenka. V Slovenskem narodu je od leta 1898 do 1900 objavila nekaj potopisov in se tako uvrstila med prve slovenske literarne ustvarjalke potopisnih del. Svojo ljubezen do domovine pa je izpovedovala tudi v svojih pesmih, ki jih je objavljala v Ljubljanskem zvonu, Vesni, Slovenskem narodu, Slovanskem svetu, Slovanu, Slovenki in v Slovenski gospodinji. Leta 1927 je izdala zbirko pesmi Rdeči nageljčki. Pesmi v zbirki so idejno in oblikovno preproste, čutiti je vpliv ljudskih pesmi, v njih prevladujejo domovinska in ljubezenska čustva, predvsem pa izpovedni pogum močne ženske osebnosti. Nekatere njene pesmi sta uglasbila Gustav in Josip Ipavec.