STEPIŠNIK, Edvard

Edvard Stepišnik izhaja iz kmečke družine iz Drešinje vasi. Sprva je želel ostati na kmetiji, toda agrarne reforme in negotova perspektiva kmetijstva so ga preusmerili, tako da je študij na Biotehniški fakulteti v Ljubljani zaključil z nazivom inženirja živilske tehnologije. V rastočem celjskem podjetju Merx se je zaposlil kot prvi tehnolog na področju pekarstva, izzive pa iskal tudi na področju družbenopolitičnega dela.

Leta 1982 je pristal na kandidaturo ob občinskih predsedniških volitvah, saj je volilna struktura zahtevala tudi kandidata s področja gospodarstva, in bil izvoljen za dvoletno obdobje ter nato še enkrat.
Funkcijo predsednika je opravljal v času, ko je država začela uvajati omejitvene preskrbovalne bone; zaradi dobrih odnosov z dobavitelji celjska občina, razen bencinskih, drugih bonov ni potrebovala. Smisel za okolje in zato povečana občinska ekološka iniciativa sta povzročala premike pri onesnaževalcih, zlasti Cinkarni in EMO, zgrajena sta bila kolektor in mehki jez na Savinji, s pomočjo samoprispevkov so se gradila nova zajetja pitne vode itd. Začeli so se prvi poskusi urejanja mestnega jedra, podpiše se tudi partnerska listina z nemškim mestom Grevenbroich.

Po izteku obeh mandatov se je vrnil v svoje matično podjetje Merx. Več kot tri desetletja je deloval na odgovornih položajih v gospodarstvu, od tega je bil 25 let direktor Klasja. Med letoma 1997 in 2003 je bil tudi predsednik Planinskega društva Celje – Matica.

Leta 2022 je v samozaložbi izšla njegova avtobiografija z naslovom Rad bi vam povedal. Leta 2023 je prejel naziv Častni meščan Celja.