Štefan CEK

Rodil se je v številčni družini Štefana Ceka in Ane Cek, rojene Nedoh. Starša sta si hišo postavila stran od vasi, tik ob glavni cesti Trst–Reka in tako postala kajžarja. Družina se je težko preživljala z nekaj krpicami zemlje, zato je oče Štefan odprl gostilno, obenem opravljal dela krojača, nakar zastopnika zavarovalnice iz Trsta. Leta 1932 ga je na kolesu med Podgradom in Račicami (občina Ilirska Bistrica) zbil voznik z avtomobilom, med prevozom v bolnišnico na Volovsko pa je umrl.
Čeprav je bil najstarejši, ga je družina po osnovni šoli v Hrušici poslala na gimnazijo v Gorico, kjer je kasneje nadaljeval študij bogoslovja. Bil je sošolec tržaškega kulturnika Borisa Pahorja in istrskega duhovnika in pesnika Alojza Kocjančiča. Župnik je postal 27. marca 1937 v Trstu, v prvih dneh aprila pa je v domači cerkvi v Hrušici pel novo mašo. Tržaška škofija ga je v prvo službo poslala v Istro. Najprej je služboval v Kašćergi, nato v Brestu in Slumu. Zaradi njegovih trdnih verskih in moralnih načel je že med študijem prišel v konflikt s fašisti, fašistična policija ga je označila kot človeka »izrazite slovanske zavesti in nasprotnika režima«. Med drugo svetovno vojno je služboval v Dolenji Vasi, leta 1946 pa je postal župnik v vasi Lanišće. 24. avgusta 1947 so med zakramentom sv. birme v vas prikorakali protiversko nastrojeni aktivisti iz okoliških vasi in krajev in hoteli preprečiti, da bi otroci iz laniške župnije prejeli birmo. Ker jih domačini niso pustili v cerkev, so se razšli, po kosilu pa znova vdrli v vas in tokrat za tarčo izbrali župnišče. TZverinsko so pretepli škofovega odposlanca msgr. Jakoba Ukmarja iz Opčin, umorili mladega istrskega duhovnika Miroslava Bulešića in iskali tudi Ceka, da bi ga obesili. K sreči ga je njegova mama, ki je bila takrat z njim, skrila v prostor pod stopnicami in jim pokazala, da je zbežal skozi zadnja vrata. Dogodek je znan kot “krvava birma” v Lanišću, o kateri so napisali več knjig, pričevanj in nekaj dokumentarnih filmov. Na štiridnevnem montiranem sojenju so ga 2. oktobra na podlagi lažnih pričanj obsodili kot sovražnika naroda, sodelavca okupatorjev med vojno in glavnega krivca za nerede v Lanišću. Obsodili so ga na šest let zaporne kazni oziroma težkega prisilnega dela, ki jih je do zadnjega dne prestal v zaporu v Stari Gradiški. Po izpustitvi je služboval v župniščih Karojba, Lindar, Pićan, Lovrečica in Novigrad, nato pa se je po 28 letih službovanja v Istri leta 1965 vrnil v Slovenijo. Najprej je bil župnik v Šmarjah pri Kopru, kjer je sistematično uredil župnijsko kroniko, leta 1977 pa je bil premeščen v Dekane, kjer je leta 1985 tudi umrl. Pokopan je na pokopališču v Dekanih.
Bil je visoko izobražen, tekoče je govoril štiri jezike, globoko moralen, narodno zaveden, odločen in neuklonljiv duhovnik.