Stanko BUNC

Rodil se je v Spodnjem Kobdilju blizu Štanjela na Krasu. Po prvi svetovni vojni leta 1919 se je družina preselila v Novo mesto, kjer je leta 1927 maturiral na gimnaziji. V tem času je nanj pomembno vplival profesor slovenščine Ivan Koštiál. V novomeškem dijaškem listu Žarki je objavljal pesmi, ki jih je začel pisati kot sedmošolec. Leta 1931 je diplomiral iz slavistike na ljubljanski univerzi. Profesor Kidrič mu je po diplomi omogočil dvoletni študij na Češkem in Poljskem. Takoj nato se je zaposlil v I. realni gimnaziji v Ljubljani.

Med drugo svetovno vojno je bil kot sodelavec Osvobodilne fronte nekaj mesecev zaprt v Novem mestu. Takoj po vojni je bil urednik slovenske izdaje Uradnega lista FLRJ v Beogradu. Največ zaslug za to, da je Okrajni ljudski odbor Kranja ustanovil Okrajno študijsko knjižnico, je imel prav gimnazijski profesor Stanko Bunc. Nameščena je bila v eni sobi v Savnikovi vili. Zaradi hitrega naraščanja fonda se je ta knjižnica selila v primernejše prostore bivšega župnišča na Tavčarjevi 41. Njen ravnatelj je bil od januarja 1953 do upokojitve leta 1960. V mladih letih se je ukvarjal s pesništvom. V zreli dobi pa se je posvetil znanstvenemu delu, predvsem jezikoslovju. Napisal oziroma priredil je 15 samostojnih knjig, predvsem jezikoslovnih priročnikov in učbenikov ter nad 300 člankov.

Njegovo strokovno delo je bilo predvsem poljudnoznanstveno. Tak je bil Pregled slovnice slovenskega jezika (1940). Izdal je tudi knjige Jezikovni svetovalec (1951), Mali slovenski pravopis (1966) in Slovar tujk (1952), ki je bil večkrat ponatisnjen. Pisal je tudi literarno zgodovinske razprave, npr. o F. Prešernu, F. Levstiku, J. Jurčiču in o poljski književnosti ter o položaju in razvoju knjižnic in knjižničarstva na Slovenskem.