ŠONC, Viktor

Viktor Šonc, skladatelj, glasbeni pedagog, brat Alojzija, rojen v Tomaju, kjer je obiskoval osnovno šolo v letih 1884–8, normalko je obiskoval v Gorici v letih 1888–92. Zasebno se je pripravljal na izpite za gimnazijo. Študiral je v letih 1901–4 v Pragi na kompozicijskem oddelku konservatorija glasbe pri prof. K. Knittlu in K. Steckerju ter zasebno pri skladatelju Vitězslavu Nováku. Solistično petje je izpopolnjeval v zasebni šoli prof. Wallersteina v letih 1903–7, po njegovi smrti pri prof. Kotzebuejevi v letih 1907–9, v Dresdenu. Služboval je kot pevovodja glasbenega društva Trebević v Sarajevu v letih 1909–11, bil ravnatelj šole Glasbene Matice v Trstu od 1. nov. 1911 do 26. febr. 1927, hkrati tu poučeval klavir, glasbeno teorijo in zelo uspešno solistično petje; vodil mladinski pevski zbor in godalni orkester (med njegovimi učenci bil tudi Ubald Vrabec), vmes je poglobil svoje znanje na počitniškem pevskem pedagoškem tečaju pri prof. Scheidemantelu, v Weimarju leta 1913. Leta 1927 se je izselil v Jugoslavijo, bil zborovodja Srpskog crkvenog pevačkog društva v Sremski Mitrovici v letih 1927–8, Srpske crkvene pevačke družine v Somboru v letih 1928–9. Od leta 1929 se je nastanil za stalno v Ljubljani, kjer je učil na šoli Glasbene Matice, deloma na državnem konservatoriju klavir, glasbeno teorijo, mladinsko petje, po letu 1945 pa na Glasbeni šoli Ljubljana-Center do upokojitve leta 1958.

Š. je najprej prirejal slovenske ljudske pesmi, večinoma sam zapisal njihovo melodijo: Na srčku bolan (moški zbor, 1912); Kar si, boš zdaj ostala; Saj sem pravil mnogokrat (mešani zbor, 1921); Na levi strani (dekliški zbor,1957); Teku sem dol po dolin (mešani zbor, 1963). Kot samostojen skladatelj umerjene usmeritve je vendar kraško svojstven. Njegove originalne skladbe so: Pokop pusta, simfonična slika za vel. orkester; Otroci lovijo pusta, stavek iz suite za godalni kvartet; Ubežni kralj (besedilo: Fr. Levstik), za mešani zbor, soli, veliki orkester (3. nagrada na natečaju ob 60–letnici Glasbene Matice v Ljubljani leta 1932); Iškarijot (A. Aškerc), za mešani zbor in soliste; Veverica (Fr. Bevk), za mladinski zbor in klavir 4-ročno, objavljen leta 1963; razne skladbe za klavir.
Vodil je pevske zbore: slovenskih visokošolcev v Pragi (še med svojim študijem); Glasbene Matice; pravoslavne cerkve sv. Spiridiona (oboje po letu 1918 v Trstu); mladinski, z njim večkrat nastopil (po letu 1929). Po 1. Svetovni vojni je bil dopisnik Edinosti, kjer je urejal glasbeno rubriko. Umrl je v Ljubljani.