SODJA, Franc

Rodil se je v veliki, razmeroma premožni obrtniško-kmečki družini v Bohinjski Bistrici. Za njegovo vzgojo sta bila odločilni vera v družini in ljubezen do gorskega sveta. Po gimnaziji in študiju bogoslovja v Ljubljani se je odločil za duhovniški poklic. Med počitnicami se je vedno rad vračal domov v Bohinj, na Voglu pasel krave in izdeloval sir. Čeprav je vstopil v ljubljansko bogoslovje, ga je že čez pola leta zapustil, ker je hotel postati misijonar na Kitajskem. Vstopil je v redovno skupnost lazaristov v Misijonsko družbo sv. Vincencija Pavelskega. Leta 1941 je bil posvečen v duhovnika. Končal je tudi enoletno bolničarsko šolo, da bi ljudem pomagal tudi na ta način.
Načrte sta mu prekrižali vojna in komunistična oblast. Leta 1946 ga je povojna jugoslovanska oblast obsodila na pet let ječe pod obtožbo, da je pomagal bogoslovcu Andreju Jermanu, da je iz kočevske ječe pobegnil v tujino. Največji del kazni je preživel v samici, potem je pri Žalah v Ljubljani gradil stanovanjske bloke, v Medvodah pa hidroelektrarno. To obdobje svojega življenja je opisal v knjigi Pred vrati pekla, ki je izšla v Buenos Airesu leta 1961. V povojnih letih je kot lazarist deloval v Ljubljani, Beogradu, Makedoniji in na Kosovu. Zaradi prepovedi opravljanja duhovniškega poklica in nenehnih pritiskov s strani Udbe je avgusta leta 1948 pobegnil v Kanado. Tam je nekaj časa okreval, ker je bil po petletni ječi povsem izčrpan. V slovenski župniji pri Mariji Pomagaj je bil kaplan, ljudski misijonar, sodelavec pri Katoliških misijonih ter sedem let urednik lista Božja beseda. Leta 1966 je Sodja odpotoval v Buenos Aires, kjer je prevzel vodstvo Misijonskega zavoda v predmestju Buenos Airesa, Slovenski vasi v Lanusu. Tam je delal sedemnajst let. Dijaki so ga spoštovali, ker so čutili njegovo iskrenost in spoznavali izkušnje, ki jih je delil z njimi. Zadnja desetletja se je zaradi slabega zdravja znova preselil v Kanado, kjer je imel urejeno zdravljenje. Leta 1982 je bil postavljen za kaplana v župniji Brezmadežne v Torontu. V Argentini je pustil mlajšega brata, ki je bil jezuit. Od nekdaj sta se dopisovala, ko pa je brat zbolel za rakom, sta postala še bolj navezana. Po bratovi smrti je Franc verjel, da je tudi sam zbolel in je pisal pisma mrtvemu bratu, v katerih je premišljeval o svojem življenju, nato pa je izvedel, da nima raka. Ta pisma so izšla v knjigi z naslovom Pisma mrtvemu bratu. Po ozdravitvi je potoval dvakrat za več časa na Koroško. Na koncu se je vrnil v Kanado in bil duhovni vodja slovenskega doma za starostnike Lipa v Torontu. Nazadnje je tako opešal, da je bil tudi sam potreben oskrbe. V domu je tudi umrl 15. julija 2007. Sodja je zapustil sled kot pisatelj in pesnik, čeprav so bile njegove knjige doma dolgo prepovedane. Lazaristom je odkrival sv. Vincencija in njegovo poslanstvo v knjigah Duhovne vaje, Vincencijeva podoba, Karizma svetega Vincencija, Vincencijeva oporoka. Napisal je nekaj šmarnic, pisal je mladim (Lepo je biti mlad) in starejšim (Glejte že sonce zahaja). Na poseben način se je razodel kot literat v knjigah Meditacije, Pred vrati pekla, Pisma mrtvemu bratu. V knjigi Pred vrati pekla Sodja pravi: “Naj bodo ta doživetja popisana v imenu vseh in tudi posvečena vsem, ki so prestali še hujše dni, a morajo molčati in morda nikdar ne bodo spregovorili. S svojim pripovedovanjem nočem razpihovati sovraštva. Pač pa želim, naj bi vsi spoznali, da more samo ljubezen rešiti svet.”