SAMEC, Maksimilijan (Maks) st.

Zdravnik Maksimilijan (tudi Maks ali Makso) Samec se je rodil v Arclinu v kmečki družini očetu Jakobu in materi Mariji, roj. Kerš, kot drugi od petih otrok.

Prva šolska leta je prebil v Vojniku, nato pa šolanje nadaljeval na celjski gimnaziji (1857–1865). Zatem naj bi v Gradcu najprej študiral teologijo (po informaciji Samčeve sorodnice T. Peterlin Neumaier, sicer se v starejši literaturi navadno navaja, da je en semester študiral naravoslovje), a se potem – ker se ni čutil poklicanega za duhovniški poklic – naglo prepisal na študij medicine, ki ga je zaključil leta 1870.

Svojo poklicno pot zdravnika je začel kot sekundarij v deželni bolnišnici v Ljubljani, kjer pa je ostal manj kot leto dni. Leta 1871 je postal zdravnik v Kamniku in obenem v Glavarjevi bolnišnici v Komendi. 1873 je bil imenovan za zdravnika pri Južni železnici v Trstu, od koder je očitno že kmalu odšel v Postojno, kjer je bil dlje časa okrajni zdravnik. Leta 1877 se je dokončno vrnil v Kamnik in tam v pritličju lastne hiše odprl zasebno ambulanto. Hkrati je skrbel za bolne v komendski Glavarjevi bolnišnici.

Poleg medicine se je vse življenje zanimal za fiziko, elektriko in biologijo. Napisal je več poljudnih in strokovnih člankov z naravoslovno in medicinsko tematiko kot so Črtica o vplivu podnebja na človeški organizem in razvitje njegovih bolezni, Spektralna analiza s podobami, Noga pri Kitajcih, Možgani in Kanibalizem ter medicinsko poučno knjižico Vpliv vpijanljivih pijač na posamezni človeški organizem in na človeško društvo v obče (1880), ki je ena prvih publikacij s protialkoholno vsebino v slovenščini in je danes zaradi nizke naklade prava redkost, in v njih uvajal slovensko terminologijo. Poleg tega je dopisoval v časnike, posebno v Slovenski narod. Že kot študent se je pričel ukvarjati tudi s prevajalstvom; prevedel je več del, med temi dva romana ruskega pisatelja Ivana S. Turgenjeva.

Poznan je predvsem kot župan Kamnika (1880–1886), ki je poskrbel za prenovo mesta. Dal je znižati »klanec« med Šutno in Mestnim trgom (Samčev predor), sezidati novo šolsko poslopje, izravnati glavni trg in ulice ter pričel urejati kanalizacijo. Z njim je razmah doživelo tudi kamniško društveno in kulturno življenje, mesto pa je dobilo povsem slovenski videz. Hkrati je bil več let na čelu mestne korporacije. Leta 1886 se je odpovedal županstvu in predstojništvu mestne korporacije.
Leta 1883 je bil izvoljen za poslanca v kranjski deželni zbor; bil je član upravnega in narodnogospodarskega odseka ter stalni referent za okrajne cestne odbore.
Bil je član kamniške narodne čitalnice in v letih 1873 in 1881–1886 tudi njen predsednik. Deloval je kot zborovodja čitalniškega pevskega zbora. Bil je med ustanovitelji kamniškega gasilskega društva (ust. 1882).
Leta 1883 je prejel odlikovanje viteški križec Francjožefovega reda.
V Kamniku je spoznal tudi svojo bodočo ženo Terezijo Rodè (1851–1910) iz premožne gostilničarske družine, s katero se je leta 1874 poročil in si osnoval družino. Rodili so se jima trije otroci: Bogomila (Bogca), Maksimilijan Ladislav (Maks) in Dragomila (Draga). Njegov sin dr. Maks Samec ml. (1881–1964) je kasneje postal znani slovenski kemik, utemeljitelj moderne kemijske znanosti pri nas in ustanovitelj študija kemije na ljubljanski univerzi.

Maks Samec st. je zadnja leta svojega življenja posvetil predvsem zdravniškemu poklicu, pri čemer je veljal za vestnega, socialno čutečega in nesebičnega zdravnika. Umrl je relativno mlad v 45. letu starosti po krajši bolezni. Pokopali so ga na pokopališču Žale v Kamniku.
Kronist Kamnika Ljudevit Stiasny je o njegovem pogrebu leta 1894 zapisal, da je bil ta »tako veličasten, kakoršnega še ni videl Kamnik«. Anton Medved, duhovnik, pesnik in dramatik, je Samcu ob smrti posvetil Nagrobno kito, ki jo je objavil časopis Slovenski narod.