Rudolf SAKSIDA

Rodil se je v družini goriških trgovcev. Med 1. svetovno vojno je bil z mamo v begunstvu v Domžalah, po vojni se je družina vrnila v Gorico in nadaljevala trgovsko dejavnost. Po končani slovenski osnovni šoli je obiskoval italijansko meščansko šolo in trgovsko akademijo. Diplomirani knjigovodja se je leta 1934 na očetovo željo vpisal na Ekonomsko fakulteto, ta usmeritev pa ga ni veselila. Istega leta je bil vpoklican k vojakom, služenje vojske je končal kot podporočnik. Leta 1938 se je zaposlil v goriški turistični agenciji Ente per il Turismo in skrbel za reklame in plakate. Z umetnikom Tulliom Cralliem je urejal muzeje v Attemsovi palači v Gorici in na Vrhu sv. Mihaela. Med 2. svetovno vojno je kot podporočnik leto in pol služil v Albaniji, nato do kapitulacije Italije kot poročnik v Veroni. Po zlomu Italije se je vrnil domov in se pridružil OF. Leta 1946 je postal profesor risanja na slovenski gimnaziji v Gorici. Do leta 1981, ko se je upokojil, je poučeval risanje še v gimnaziji v Kopru in na raznih srednjih in osnovnih šolah Trstu in okolici.

Saksidovi prvi slikarski poskusi segajo v srednješolska leta, ko je sodeloval z risbami, karikaturami in vinjetami v tržaškem humorističnem tedniku El melon. V tem času se je vpisal tudi na umetniško šolo v Gorici in se tu spoznal z goriškim slikarjem Tulliom Cralliem. S Cralliem se je prvič predstavil širši javnosti na likovni razstavi 1938 v Gorici, štiri leta kasneje pa se je s sliko Zračno slikarstvo vojne udeležil beneškega bienala. Med vojno je razstavljal še v Veroni, kjer je služboval kot vojak, toda ob letalskem napadu je vse delo tistih let propadlo. Šele po vojni se je vnovič z vnemo lotil slikarstva in našel lastni izraz v znamenju »magičnega realizma« (Izložba, Figuri v zelenem, Po nevihti, Cirkus, Kopalka, Dvorišče, Tihožitje s krompirjem, Okrevajoča, Na obisku, Prazna kletka, Voli, Vrtiljak). Razstavljal je samostojno v Trstu (1947, 1948) in s slovenskimi tržaškimi slikarji kolektivno v Celovcu, Ljubljani in Kopru (1950). Za časa bivanja v Kopru se je usmeril k »novi stvarnosti« in se je tako izognil socialističnemu realizmu. Motivi iz koprskega in istrskega okolja so večinoma skrajno poenostavljene pokrajinske kompozicije, navdahnjene z umerjenim optimizmom (Nosilka vode, Istrsko dekle, Terase, Kavarna ob morju, Počitek, Gugalnica, Dvorišče). Razen oljne goji tudi grafično, monotipistično in akvarelno tehniko. Sledijo samostojne razstave na Reki (1954, 1958), v Mariboru (1957), Splitu (1958) in Kopru (1958). V zadnjih letih se po izrazu približuje surrealizmu in njegovo delo dobi močno vsebinsko osebnoizpovedni značaj (Zlata nit, Maček, Smrt popoldne, Padajoče zvezde, Mrtva ptica, Jesen).

Po začetnih futurističnih poskusih se je prvič uveljavil kot magični realist, ko ustvarja intimno lirično ubrana platna, kjer razporeja motivno izbrano, plastično obdelano, z elegantno konturo poplemeniteno predmetnost v tihožitno statičnem redu. V »krajinarskem« obdobju podaja razpoloženjska občutja s skrajno skopimi sredstvi in v širokih, enobarvnih ploskvah. Pri zadnjih delih mu gre za podreditev formalnih sredstev in simbolične motivike likovnemu opisu določene miselne teme ali razpoloženja, pri čemer uporablja izraz eklektično in že doseženi likovni repertoar. Je predvsem slikar razpoloženj, lirik tihih, samotnih monologov, pa tudi ilustrator lastne očarljive domišljije.

Med leti 1938-1974 je sodeloval na 44-tih samostojnih in skupinskih razstavah v različnih krajih Avstrije, Italije in Jugoslavije. Saksidov slikarski opus obsega poleg oljne še grafično in akvarelno tehniko. Posvetil se je tudi ilustraciji, pri Primorski založbi v Kopru je leta 1953 izšla v slovenščini in italijanščini slikanica Zgodba o morskem konjičku. Leta 1962 je v Sloveniji objavil prvi fotoroman Modre veverice. Poleg likovne govorice je gojil tudi besedno. Napisal je neobjavljeno novelo Le ali spezzate in prav tako neobjavljen roman Il vagone dei Sogni. Poskusil pa se je tudi s filmsko govorico, da bi na dinamični način prikazal svoje slikarstvo, je z 8-milimetrskim filmom Piccole cose ma non troppo sodeloval na mednarodnem natečaju, ki ga je razpisal Cineclub Fedic iz Trsta.