REPANŠEK , Marta

Marta Repanšek je v pedagoškem, kulturnem in etnografskem dogajanju Črne na Koroškem prisotna že več kot 50 let. S predanim in neumornim delom je dala Črni neprecenljivo bogastvo.

Rodila se je v Podčetrtku Ivanu in Frančiški Veršec, kot prva od štirih otrok. Po vojni je družina razpadla in Marta je odraščala pri teti in stricu v Šoštanju. Tam je obiskovala takratno nižjo gimnazijo, jo dokončala in se leta 1950 vpisala na učiteljišče v Celju. Štiri leta so bila dovolj za poklic učiteljice; leta 1954 je nastopila prvo delovno mesto na osnovni šoli v Ločah pri Poljčanah. 29. maja 1956 je pridobila še »Diplomo o strokovnem učiteljskem izpitu«. V Ločah pri Poljčanah je poleg poučevanja vsa leta igrala v amaterski gledališki skupini.

Leta 1960 je začela poučevati na osnovni šoli v Črni na Koroškem, kjer se je posvečala še kulturnim prireditvam. Z Alojzom Repanškom se je poročila leta 1962, čez dve leti se jima je rodil sin Borut. Podedovala sta staro domačijo in si zgradila nov dom. Leta 1970 se je ob delu vpisala na Pedagoško akademijo v Mariboru, na oddelek za razredni pouk, in z diplomo leta 1974 pridobila naziv razredne učiteljice. Na šoli je bila poleg pouka dejavna pri pripravi proslav, nekaj let je vodila tudi pevski zbor za učence od 1. do 3. razreda itd. Po letu 1980 se je na vasi priključila v priprave programa turističnega tedna in bila najmanj deset let dejavna na področju kulturnih prireditev. Petindvajset let je organizirala in vodila literarne večere ter druge celovečerne prireditve, saj se je turistični teden odvijal, ko je imela dopust (počitnice) in je bilo to mogoče. Upokojila se je leta 1989, še naprej pa je delovala v turističnem društvu.

Jeseni leta 1991 je do nje pristopila ddr. Marija Stanonik s SAZU in jo povabila, da začne zbirati in zapisovati folklorno izročilo Črne na Koroškem in njene okolice, na temo ljudskih verovanj, mitov, šeg, »cahnov« … Pri načrtovanem delu jo je Stanonikova kot strokovna mentorica spodbujala vsa leta. Leta 1995 je Marta Repanšek izdala knjigo Bajže s Koroške, v kateri je spoznanja in vrednote kulturnega izročila in koroškega narečja predstavila širšemu slovenskemu krogu. Bajže s Koroške so izšle kot 10. knjiga v zbirki Glasovi. Ta zbirka pripovedi, zapisanih v narečju, je posebna in dragocena, ker ohranja zapis narečja tistega časa. Po izdaji prve knjige je zbiranje etnografskega izročila nadaljevala in tematiko razširila na vse, kar se ji je zdelo zanimivo. Zbrane zapise je objavila v revijah Prepih in Črjanske cajtnge – vse od prve številke do danes. Najboljše zapise je leta 2004 objavila v drugi knjigi Večna ura, gre za zbirko po vsebini različnih pripovedi, zapisanih v knjižni slovenščini.

Veliko je sodelovala z etnologinjo dr. Marijo Makarovič. Lektorirala je ponatis njene knjige Črna in Črnjani ter Jazbino; zbrali sta 14 »življenjskih poti«, leta 2014 je Občina Črna izdala njuno knjigo Življenjske poti nekaterih starejših prebivalcev občine Črna na Koroškem. Od leta 1994 dalje s prispevki redno sodeluje v občinskem časopisu Črjanske cajtnge, v katerih objavlja prispevke z etnološko vsebino in aktualne novinarske prispevke. Napisala je okrog 170 člankov z različnimi vsebinami, večina je etnološko obravnavana.