Mladost je preživel Pod Mežakljo, po koncu 2. svetovne vojne pa se je družina preselila na Plavž. S slikanjem se je ljubiteljsko ukvarjal že njegov oče Rudolf, ki je slikanje jemal kot sprostitev. Sam se je s slikanjem začel ukvarjati pri štirinajstih letih, ko se je tudi pridružil likovnemu krožku DOLIK (Dolinski likovniki). Kot član DOLIK-a, kjer so člane poučevali priznani akademsko izobraženi slikarji, se je tudi likovno izobraževal. Formalne likovne izobrazbe sicer ni imel, bil je samouk. Ravno na dan svoje smrti je bil izbran za častnega člana likovnega društva DOLIK. Slikarsko tradicijo v družini nadaljuje njegov sin, prav tako Rudi. Hči Maja je bibliotekarka.
Čeprav je slikal veliko, pa od slikarstva nikoli ni živel. Večino jih je prodal, nekaj tudi poklonil. Tematika njegovih slik je obsegala večinoma gorenjsko krajino (Bled, Planica, Kranjska Gora), občasno tudi figuraliko in tihožitja. Morda je bila ravno motivika njegovih slik, gorenjska krajina, razlog, da je veliko njegovih del odšlo tako po Sloveniji, kot tudi po svetu (ZDA, Kanada, Avstralija). V kasnejših letih je slikal tudi krajine ob reki Dravi v severnem delu Slovenije in Avstrije. Nekaj časa se je spogledoval tudi z impresionizmom, a se je vrnil k realizmu in izoblikoval svoj prepoznaven slog. Pri slikanju je večinoma uporabljal slikarsko lopatico za barve, čopiče pa le, kadar je šlo za tanjše nanose barv.
Javnosti je svoja dela predstavljal na skupinskih razstavah likovnih kolonij ter samostojnih razstavah. Za časa njegovega življenja je bila zadnja razstava odprta v septembru leta 2009 v Kosovi graščini na Jesenicah, junija in julija 2012 pa si je bilo moč ogledati tudi posmrtno razstavo njegovih del v Razstavnem salonu DOLIK na Jesenicah.
Reichmann, R. M. Spomini na Spodnji Plavž. Kako so na Jesenicah včasih živeli, 2007, str. 11-14.
