RAVNIK (roj.) ROZMAN, Marica

Marica Ravnik se je rodila v veliki kmečki družini, imela je še štiri brate in tri sestre. Na otroštvo ima lepe spomine, veliko časa so preživeli na Dobravi, čez Dobravo so hodili v šolo v Bohinjsko Bistrico. V družini so bili zelo verni, verouk in nedeljska maša sta bili obvezni. Marica je bila ob začetku druge svetovne vojne v zadnjem razredu osnovne šole. Ko se je začel pouk v nemščini, je ostala doma, šolo je dokončala po vojni.

Kmalu ob začetku druge svetovne vojne ji je umrla mati, dva meseca za njo pa za tuberkulozo še starejša sestra. Obe je negovala in takrat se je prvič srečala z medicino. Leta 1942 je odšla s še nekaj dekleti iz Bohinja na prisilno delo (Arbeitsdienst) na avstrijsko Koroško. »Natrpali so nas na vlak, ki se je ustavil v Spittalu, kjer je bilo na velikem prostoru zbirališče. Močne fante so odbirali za težja dela, dekleta za varovanje otrok in drugo. Jaz sem bila majhna, drobna. Tako dolgo me noben ni hotel, da sem si mislila, morda pa bom šla lahko domov.« Na koncu je odšla na kmetijo v vas Gratschach (Grače, danes del Beljaka) blizu Obervellacha. Tam se je dobro počutila, saj ni bilo pomanjkanja kot doma. Družina, pri kateri je delala, jo je lepo sprejela in jo veliko naučila, predvsem kuhanja, šivanja in pletenja. Po devetih mesecih se je vrnila v Bohinj, kjer je skrbela za očeta, ki je na domačiji ostal sam, saj so vsi bratje odšli v partizane. Tudi sama se je po okupatorjevem pozivu na nabor določila, »da ne gre še enkrat v Nemčijo«. Preko bratov je že imela vezo s partizani, že po prihodu s Koroške so jo tudi večkrat novačili. Novembra 1943 je preko Save Bohinjke pri Poljah s Sašom Rozmanom – Aleksandrom in Ludvikom Dobravcem odšla do Luknje nad Žlanom, kjer je bil rajonski komite SKOJ-a (Savez komunistične omladine Jugoslavije oziroma Zveza komunistične mladine Jugoslavije). Po nekaj dneh je po njo prišel Mirko Ravnik in jo odpeljal proti Koprivniku v Bohinju, da bi pomagala ranjencu, ki mu je ob pasu razneslo granato. Tako se je začela zgodba partizanske bolničarke Rosvite: »V mladosti sem veliko brala in v nekem romanu je bilo tudi dekle z imenom Rosvita. Ime se mi je zdelo lepo, pa sem si ga sposodila.« Z ranjenci se je sprva veliko selila iz pastirske staje v stajo. Maja leta 1944 pa so le naredili stalno zasilno bolnišnico pod Javorovim vrhom v Stari Poljani (Pokljuka). Poimenovali so jo s tajnim imenom »Ambulanta E preko 4G«. V bolnici je bivala in delala do februarja 1945: »Vsega bolničarskega dela sem se priučila v ambulanti, od merjenja temperature, pregledovanja vode, previjanja ran, oskrbovanja nepokretnih ranjencev … Ko sem začutila, da sem zato v partizanih, da pomagam drugim, sem vedela, da sem postala prava bolničarka.« Malo pred koncem vojne so Marico poslali v Jeseniško-bohinjski odred, kjer je bila tipkarica, na koncu pa je bila v Gorenjskem odredu. Po vojni so jo poslali v radiotelegrafski tečaj v Ljubljano.

V partizanih je spoznala Franca Ravnika – Sergeja, s katerim se je 16. novembra 1946 tudi poročila. Spoznala sta se že v ambulanti in ko je bilo vojne konec, jo je Franc poiskal. Rodila sta se jima dva otroka: leta 1946 Olga in dve leti kasneje Franci. Ko sta bila otroka mlajša, je Marica ostala doma, nato je nekaj časa delala v nekdanji sirarni v Bohinjski Bistrici. Naučila se je delati sir, ko pa so sirarno zaprli, je delala v pisarni sirarne v Srednji vasi, modelirala maslo in delala na terenu. Upokojila se je leta 1973. Od leta 1952 do leta 2004 je bila vključena v krvodajalske akcije Rdečega križa, za kar je prejela tudi zlato medaljo krvodajalstva Rdečega križa Slovenije.