RAVBAR, Bojan

“Oče Bojan”, kot mu številni pravijo, se je rodil kot najmlajši izmed treh otrok v kmečki družini »pri Sklancevih« v Dutovljah na Krasu, očetu Miroslavu in materi Milki. Osnovno šolo je obiskoval v domači vasi, klasično gimnazijo v Malem semenišču v Pazinu, kjer je maturiral leta 1955 s sošolci Rafkom Valenčičem, zdajšnjim profesorjem na Teološki fakulteti v Ljubljani, Francem Prelcem, duhovnim oskrbnikom odvisnikov, Metodom Pirihom, upokojenim koprskim škofom, Valterjem Županom, krškim škofom in drugimi uglednimi osebnostmi, ki so bili dejavni tako na cerkvenem kot na civilnem področju.

Študij teologije je končal v Ljubljani leta 1963. Škof Anton Vovk ga je posvetil v duhovnika leta 1962. Od 1963 do 1968 je bil kaplan v Kopru. Od 1968 do 1972 je študiral v Rimu na Accademia Alfonsiana in doktoriral iz teologije z disertacijo Dall’opposizione al dialogo tra la Chiesa Cattolica e lo Stato nella Jugoslavia socialista. Kasneje je še diplomiral na oddelku za časnikarstvo na univerzi Pro Deo v Rimu. 38 let je posvetil Slovenski Istri, najprej kot kaplan v Kopru, nato 21 let kot stolni župnik v Kopru in nato 7 let kot župnik v župniji sv. Jurija v Piranu. Jeseni leta 2000 je odšel v Toskano, kjer je vodil mednarodno šolo za duhovnike in bogoslovce v Loppianu pri Firencah in tudi predaval.

Skupno s Francem Boletom je ustanovil mladinski list Ognjišče (1964) in bil njegov prvi odgovorni urednik. Prevajal je iz francoščine: Dračje za poživitev plamena (Ljubljana 1960), Proti vetru (Ljubljana 1961, Koper 1974) in Iskre (skupno s Silvestrom Čukom, Koper 1978) F. Lelottea; Kdo mi bo odgovoril? (Ljubljana 1963 in več ponatisov) Anne-Mirie.

S članki različne, predvsem verske vsebine sodeluje v slovenskem in hrvaškem tisku, nastopa na televiziji in kot predavatelj. Kot koprski župnik si je prizadeval za duhovno prenovo Kopra ter za ohranitev in obnovitev bogate kulturne dediščine. V duhu 2. vatikanskega cerkvenega zbora si je prizadeval za sodelovanje in zbližanje z ločenimi brati v veri in z drugoverniki. Ekumensko naravnanost je pokazal v raznih priložnostih: v nekdanji kapucinski samostan sv. Marte je sprejel srbsko pravoslavno skupnost v Kopru, ki si je uredila bogoslužni prostor, in krajevni muslimanski verski skupnosti odstopil koprsko rotundo sv. Elija (krstilnica), ki so jo preuredili v molilno shodnico. Zgradil je sodobno cerkev sv. Marka v Kopru, na hribu, kjer je predhodno stala cerkvica oz. kapelica, ki jo je nekdanja komunistična oblast zrušila leta 1981. Ugledne spreobrnjene rušitelje nekdanje cerkvice je nato z odpuščanjem sprejel v novo cerkev, ki je bila posvečena leta 1990. Spodbujal je bolehne, invalidne, starejše in tiste, ki živijo na robu družbe. Tudi sam je bil deležen zoperstavljanja in sramovanja v času komunističnega režima. Njegovo mater so zasliševali na policiji celo noč, ker so ji na obmejnem bloku zasegli podobice. Zelo je bil dejaven z mladimi, ki se jim je posvečal na različne načine: organiziral je mladinski verouk, duhovne vaje, razna srečanja in tečaje, uvajati je začel predzakonski tečaj.

Že kot koprski kaplan je začel živeti skladno z načeli Chiare Lubich, bil med ustanovitelji Marijinega dela v Sloveniji in začel živeti v krščanski skupnosti po načelih Prve apostolske cerkve kot fokolar – ognjiščar, predsedoval je skupnosti Marijinega dela v Loppianu pri Firencah.

V nedeljo, 1. julija 2012, je obhajal svojo zlato mašo v rojstnih Dutovljah; v Kopru, kjer je služboval 32 let, pa je bila zlata maša 2. septembra.

V nedeljo, 21. avgusta 2022, je v Dutovljah obhajal svojo biserno mašo. Trenutno (2024) vodi župnijo v Strunjanu.