RAKEŽ, Jožef

Ljudsko šolo je Jožef Rakež obiskoval v domačem kraju, leta 1876 pa je šolanje nadaljeval na celovški gimnaziji. Prvi razred gimnazije je zaključil z odliko in bil sprejet na Marijanišče, kjer je v tretjem razredu prejel štipendijo Jakoba Pavliča. Zaradi odličnega uspeha je po šestem razredu, leta 1882, dobil štipendijo Gašparja Pilata. Leta 1884 je maturiral in se jeseni vpisal na Medicinsko fakulteto Univerze v Gradcu. Že na začetku študija se je pridružil Slovenskemu akademskemu društvu Triglav, kjer je navduševal s svojimi predavanji, tako s strokovnimi iz področja medicine, s katerimi je dokazoval svojo visoko strokovno podkovanost, kot s šaljivimi predavanji, ki so odražala njegov smisel za humor. Kot študent medicine je pisal strokovne medicinske članke, ki jih je največkrat objavljal v Ljubljanskem zvonu. Pod psevdonimom J. R. Mukolovecky je leta 1890 izdal šaljive Križevačke statute, ki so pomenili Slovenski zakonik veselemu pivskemu društvu. Križevački statuti so povzdignili družabno življenje društva ter privabili marsikaterega Slovenca v slovenski tabor, bili so vzrok za krepitev, rast in nenazadnje dolgoletni obstoj društva, prijateljstva, sklenjena na univerzi pa so se ohranjala tudi v poznejšem življenju. Med leti 1932 in 1934 je v Triglavanskih listih objavil življenjepisne črtice o Simonu Gregorčiču, Franu Gestrinu in dr. Hugu Kartinu.

Po opravljenem doktoratu leta 1890 je bil dr. Jožef Rakež nekaj časa pomožni zdravnik v deželni bolnišnici in umobolnici v Ljubljani, eno leto okrožni zdravnik v Ljutomeru, 2. septembra 1893 pa je pričel svojo življenjsko pot v Šmarju pri Jelšah. Zdravniško delo priljubljenega podeželskega zdravnika je bilo vedno socialno neoporečno, bil je vzor zdravnika, ki je svoje znanje v dobrem in slabem delil tudi s preprostim človekom. S čutno, malce vase zaprto naturo je bil eden redkih mož stare podeželske akademske inteligence, ki se je bolje počutil v družbi delavcev in kmetov kot v visokih krogih. V Šmarju pri Jelšah je deloval kot banovinski zdravnik in sreski sanitetni referent do upokojitve leta 1935. Več let je sodeloval v krajevnem šolskem odboru in v odboru šmarske hranilnice in posojilnice, kjer je marsikaterega kmeta rešil pred propadom.

Izven akademskih krogov je bil znan kot nedosegljiv recitator slovenske pesmi, ki jo je v izbrani slovenski družbi z ognjevitostjo postavljal v vrsto z biseri svetovne poezije. Njegova ljubezen do leposlovja, predvsem do poezije, je bila velika. Tudi sam je pisal pesmi. Dobro je poznal češko, rusko, italijansko in francosko slovstvo. Rad je prebiral latinske in grške pisatelje in pesnike, katerih jezika je tudi mojstrsko obvladal. V svojih številnih govorih je večkrat uporabljal latinske citate, s katerimi je lahko tudi odličnega poznavalca jezika spravil v precep.