POŽGAJ, Viljem

Izučil se je za knjigoveškega mojstra. Leta 1900 je na Kokrškem bregu, v hiši številka 132, v Kranju odprl knjigoveznico in kartonažo. Pri komaj dvajsetih letih je že imel zaposlene pet pomočnikov, tri vajence in več delavk za pomožna dela. Vezal je knjige ljubljanskega tiskarja Blaznika in kranjskega tiskarja Lampreta. Leta 1908 se je poročil, kot je bilo med obrtniki tedaj navada, z dekletom iz lastnega ceha, s hčerko knjigoveza Pavla Bizjaka. V zakonu se jima je rodilo sedem otrok, trije sinovi in štiri hčere. Z Marijo je priženil precej strojev iz tastove delavnice. Tast je obrt opustil, pri Požgajevih pa je posel vzcvetel. Zalagal je tiskovine in razglednice, med leti 1906 in 1920 pa tudi vsaj ducat knjig. Tiskarna je do danes ostala v družinskih rokah. Najprej jo je prevzel najmlajši sin Edvard, sedaj (leta 2011) pa je v lasti njegovega vnuka Edmunda.

Požgajevi tiski so hude raritete, saj nekaterih niti v knjižnicah ne najdemo več. Največji uspeh v njegovi ponudbi je z naklado 10 tisoč izvodov doživela nabožna knjiga Angel varuh. Stalno je imel na zalogi na desetine molitvenikov, ki jih sicer ni sam založil: Mati kraljica vseh svetnikov, Pobožni kristjan, Krščanski zakon, Steza v sveti raj … Praktičnim potrebam trgovcev sta služila dva računska priročnika z dolgima naslovoma, Novi hitri računar: Praktična knjižica, ki ima vse, kar je v kupilu in prodaji potrebno, že zanesljivo izračunjeno, in Kubična knjiga za trgovce z lesom: Obsega rezan, tesan in okrogel les za vse debelosti, računan na čevlje in metre. Potrebo po vzorčnih pismih je tešil Ročni spisovnik. Dobro je šel v promet Prvi slovenski humoristični leksikon (1908): Zbirka najboljših humoresk, satir in kupletov, t. j. zbirka vicev in šal. Reklama zanj pravi, da gre za »razne spakedrije, kako se norčuje na primer kmet iz škrica, škric se spakuje nad kmetom itd.« Zabavne narave je bil plakat Deset krčmarskih zapovedi, ki ga je Požgaju mojstrsko narisal Hinko Smrekar. Danes ga najdemo v številnih gostilnah – seveda z zbrisano izvirno Požgajevo blagovno znamko. Veliko je bilo povpraševanje po sanjskih bukvah: Velika sanjska knjiga (1907), Sanjske bukve (1907), Velike sanjske bukve: Po najnovejših virih in izkušnjah staroegiptovskih duhovnikov in azijskih magijcev nabrane in sestavljene z dodatkom pikčanja […]eomacije, Prave kaldejske sanjske bukve od leta 1231. Slednje je Požgaj celo sam sestavil, na naslovni strani namreč stoji, da jih je »po najbolj zanesljivih virih in lastnih izkušnjah z razkladanjem sanj in s pristavljenimi številkami sestavil M. Jagžop«, kar je založnikov anagram.

Požgaj je nameraval v desetih zvezkih natisniti kriminalni roman Josip Petrossini, laško-amerikanski skrivni policist. Gre za znamenitega newyorškega policijskega komisarja, ki je končal nasilne smrti na Siciliji in se je zares pisal Joseph Petrosino (1860–1909). Po njem so posneli tri filme, prvega takoj po njegovem umoru. Kljub vabljivi reklami se popis ameriškega kriminala na Kranjskem ni prijel: leta 1911 je izšel le prvi zvezek z naslovom Giovanni Gaspardi, kralj zločincev, ali Živ pokopan: Newyorška povest. Zanimanju za sodobno tehniko je Požgaj skušal ustreči z »resnično povestjo iz sedanjega časa« Pri telefonu! (1913), ki se dogaja v Parizu leta 1890 in jo je po francoskem avtorju Delourexu prevedel igralec Anton Cerar – Danilo.

Vir: zapis Edmunda Požgaja, Kranj, 2009