POLDA, Tone

Tone Polda se je rodil v skromni kmečki družini. Po osnovni šoli v domačem kraju je obiskoval Škofijsko klasično gimnazijo v Šentvidu nad Ljubljano. Zgodaj se je vključil v literarno dejavnost in pesmi objavljal v zavodskih rokopisnih listih Jutranja zarja in Domače vaje. Sodeloval je tudi pri gledališki uprizoritvah, kot sta drami Julij Cezar in Luč z gora. Po šesti šoli je izstopil iz Škofijskih zavodov in se prepisal na klasično gimnazijo v Ljubljani, tam maturiral leta 1937. Nameraval je študirati pravo, pa so ga okoliščine prisilile, da se je vpisal v bogoslovje. Tam je s pesmimi in prozo sodeloval pri internem rokopisnem glasilu Mlada setev, toda vse bolj se je posvečal prozi. V ospredju je podeželska kmečka problematika, bodisi s socialne bodisi psihološke ali folklorne strani. To je pokazal zlasti v novelah Zemlja, Novi črednik, Trnarjeva Franca, Gorjansko bandero, Harmonika in Slepčeva pesem. Zasnoval je povest Gora, v kateri je skušal nadaljevati Jalnov način popisovanja značilnega gorjanskega in gorniškega življenja, kar je razvidno iz objavljenih poglavij: Skozi Šijo in Zadnji klin. S svojo kratko prozo je sodeloval tudi v revijah Vrtec, Kres in Naša zvezda.

Med vojno je počitnice preživljal pri prijatelju v Zdenski vasi (Dobrepolje), kjer je junija 1943 imel novo mašo. Ob kapitulaciji Italije se je z dobrepoljskimi vaškimi stražarji umaknil na Turjak, bil zajet, a izpuščen, tako da se je vrnil v Ljubljano. Potem se je pridružil domobranskim kuratom in služil na Rakeku pri Rupnikovem udarnem bataljonu. Z njim se je umaknil na Koroško, bil prek Pliberka vrnjen in zaprt v taborišču Teharje. Uspelo mu je prikrivati identiteto duhovnika in v danih razmerah opravljati duhovno oskrbo med zaporniki. Dne 21. junija se mu je s skupini enajstih zapornikov posrečilo zbežati iz teharskega taborišča, toda ne begu v smeri Hrastnika so ga ubili tamkajšnji terenci.

Njegova pripovedna dela je bilo v domovini mogoče objaviti šele po osamosvojitvi.