POGAČNIK, Josip (Jožef) vitez

Sin posestnika Jožefa Pogačnika in Julijane, rojene Mali, iz Podvina. Ker sta mu oba starša umrla, ko je bil star samo 3 leta, je zanj skrbel in s posestvom v Podnartu upravljal stric Janez Pogačnik, drugače znan kot lastnik delavnice stolpnih ur. Josipa je najprej poslal v gimnazijo v Ljubljani, potem pa v Pazin, kjer je Josip 25. julija 1885 maturiral. Pravo je študiral na univerzi v Gradcu, ampak je moral študij 1887. leta opustiti, ker je očetovo posestvo nujno potrebovalo gospodarja. Leta 1888 se je poročil v Gorici z Gabrijelo Jegličevo, sestro poznejšega višjega državnega pravdnika dr. Andreja Jegliča. Leta 1897 je prvič kandidiral pri volitvah v državni zbor na programu novoustanovljene katoliške stranke in zmagal v občinah kamniškega okraja. 1901. leta so ga izvolile občine radovljiškega okraja za poslanca v kranjski deželni zbor. Oba mandata je obdržal brez presledka, vse do zloma habsburške monarhije. Kot poslanec radovljiškega okraja je bil zelo aktiven in uspešen, zato so ga številne gorenjske občine (npr. Bled, Radovljica, Bohinjska Bistrica …) razglasile za častnega občana. Na Dunaju si je pridobil velik ugled in priljubljenost v parlamentarnih krogih, pa tudi velik vpliv pri avstrijskih ministrstvih. Po mnenju sodobnikov je bil lep, postaven mož in prikupna osebnost, ki so ga krasile tudi prijaznost in lepe manire. 1908. leta je bil izbran za podpredsednika državnega zbora, kar je s kratkim presledkom ostal do začetka 1. svetovne vojne. Postal je tudi predsednik vojnega odseka, kjer je poskrbel za nove vojne zakone, za kar mu je bil 9. septembra 1912 podeljen naslov viteza. Njegovi najbližji prijatelji so bili dr. Janez Evangelist Krek, Fran Šuklje, dr. Anton Korošec in dr. Lovro Pogačnik. Dr. Šusteršič mu je očital povezave z avstrijskimi vojaškimi in dvornimi krogi, še posebej s prestolonaslednikom Francem Ferdinandom. Pogačnik je podprl zahteve Majniške deklaracije iz leta 1917. Narodni svet za Slovenijo je v Ljubljani 31. oktobra 1918 osnoval Narodno vlado SHS s Pogačnikom kot predsednikom in 12 oddelki, ki so jih vodili zastopniki vseh večjih slovenskih strank. Pogačnikova zasluga je, da je navkljub prevratnim razmeram ohranil delovanje uprave, orožništva in policije na slovenskem območju in ga tako obvaroval pred izgredi razbite avstrijske armade, ko se je vračala s fronte na Piavi. Organizirali so učinkovit prevoz vojakov s fronte v domače kraje, vendar vodili precej obotavljivo politiko glede slovenskih ozemeljskih interesov na Primorskem in Štajerskem. Po združitvi v Kraljevino SHS 1. decembra 1918 je bila Narodna vlada SHS razpuščena. Nadomestila jo je Deželna vlada za Slovenijo, odvisna od Beograda. Pogačnik je bil v marcu 1919 imenovan za veleposlanika Kraljevine SHS pri vladi avstrijske republike na Dunaju, kjer je ostal do novembra istega leta. Po vrnitvi z Dunaja se je Pogačnik umaknil iz političnega življenja ter se posvetil gospodarstvu. Vstopil je v Kreditni zavod za industrijo in trgovino in deloval v njem do 1931. leta. Bil je predsednik ali svetnik v upravnih odborih nekaj večjih gorenjskih podjetij: Prometni zavod za premog, Jugočeška, Pivovarna Union, Lokalna železnica Kranj – Tržič … Vse te funkcije je opravljal do smrti v Podnartu, v 65. letu starosti. V rojstnem kraju so mu pozneje sokrajani postavili spominsko obeležje.