PODGORNIK, Franc

Oče Martin, mati Marija Samec. Gimnazijo je končal v Gorici (1869) in s šolanjem nadaljeval na Dunaju, kjer je do leta 1873 študiral klasično in primerjalno filologijo, nato še 4 leta arheologijo in filologijo. Študija ni končal. Na Dunaju je bil tajnik Slovenskega literarnega društva (1879). Od leta 1880 do 1882 je deloval v Gorici kot urednik Soče (v zborniku Goriški spomini: sodobniki o Gorici in Goriški v letih 1830–1918, ki ga je uredil Branko Marušič, je tudi Podgornikov članek z naslovom “Soča” v letih 1880–1882), kasneje se je ukvarjal s publicistiko. Septembra 1890 se je preselil v Trst, od septembra 1895 do smrti pa je živel na Dunaju.

Publicistično je pričel delovati konec sedemdesetih let 19. stoletja (1877–1878), in sicer pri časopisu Zora: časopis za zabavo, znanost in umetnost, nato pa pri časopisu Zvon: leposloven list, ki ga je na Dunaju izdajal Josip Stritar od 1870 do 1880. V Zori je objavil naslednje članke: Misli o duševnem napredku Slovencev, kjer poudarja, da je treba vse gospodarsko in politično delovanje nasloniti na večino slovenskega naroda, kar predstavlja kmet; Kritična razprava o nekih straneh uredovanja časnikov, zlasti leposlovnih; Premišljevanje o pisavi sploh in o pisavi v narodnem duhu posebej. V Stritarjevem Zvonu pa so leta 1878 izšli članki: Ali nam je treba domačih pisateljic, O prevodih, Zakaj in v katerih mejah se Slovani lahko uče tujih jezikov.

Kot urednik Soče (1880–1882) ni vedno deloval skladno z nazori lastnikov, zato je urejanje opustil in pričel pisati za tedanji slovenski revijalni in dnevni tisk (Kres, Slovenski narod, Slovan). Od 1885 do 1886 je soustvarjal Slovana in dal pobudo za nastanek zbirke domače književnosti in izdajanje spisov že umrlih pisateljev (O prirejevanji dosedanje naše literature za ponatis). V tem obdobju publicističnega delovanja je objavli brošuro Delavski prijatelj (1886). V času od 1886 do 1887 je sodeloval pri Slovenskem narodu s številnimi političnimi članki.

Podgornik 1887. leta ni sprejel mesta drugega urednika pri Slovenskem narodu, ampak se je odločil za lastno revijo Slovanski svet; prvi trije letniki (1888–1890) so izšli v Ljubljani, pet letnikov v Trstu (1891–1895), od septembra 1895 do septembra 1899 pa je revija izhajala na Dunaju. V reviji je razvijal in dograjeval svoje misli, objavljali so vesti o slovanskem svetu (v Rusiji je imela stalne dopisnike), prevode iz slovanskih književnosti, prevode slovenskih del v ruščino.

Podgornikovo politično prepričanje obsega zahtevo po ustanavljanju narodnih avtonomij za vse avstrijske narode, vseslovansko povezavo pa je gradil na uvedbi ruščine kot jezika vseh Slovanov (o tem je pisal tudi v članku O pismenih jezikih na sploh in občeslovanskem literaturnem jeziku posebe, ki je bil objavljen v zborniku Slavjanskij alʹmanah iz leta 1879) ter uvajanja slovanskega bogoslužja (cirilmetodijska Cerkev) pri avstrijskih koroških Slovanih.

Objavljal je tudipod psevdonimom Yporej.

Klub starih goriških študentov mu je v Čepovanu 22. julija 1973 odkril spominsko ploščo.