Photo Gallery
Oče Filip, trgovec, in mati Jožefa Kalin, sta imela tri otroke, ko je mati zbolela za jetiko in umrla. Oče je kljub temu poskrbel, da je sin Peter Simon po končani osnovni šoli v domačem kraju nadaljeval šolanje na gimnaziji v Novem mestu. Zaradi članstva v ilegalnem narodnem društvu pa je bil izključen in je študij nadaljeval v Trstu, dokončal pa v Gorici (maturiral 1885). Odločil se je za študij medicine v Gradcu in promoviral 31. apr. 1890. Kot mlad zdravnik je nekaj časa delal v Ljubljani (pri dr. Valentiju), potem v Gradcu (na kliniki prof. dr. Wölflerja) in leta 1893 odšel na Dunaj k dr. Rudolfu Chrobaku, slavnemu ginekologu in operaterju.
Po končanem usposabljanju se je leta 1894 vrnil v Novo mesto in prevzel vodstvo in nadaljevanje gradnje moške bolnišnice Cesarja Franca Jožefa I., ki so jo gradili usmiljeni bratje, kasneje pa še žensko bolnico Cesarice Elizabete, ki je bila dokončana leta 1908. Na študijskih potovanjih po Nemčiji je spoznal, kako naj delujejo sodobne bolnišnice in to znanje in izkušnje prenesel tudi na bolnišnici v Novem mestu. Prav tako se je zavzemal, da sta bolnišnici dobili kar najsodobnejše priprave in aparate za delo. Pri svojem delu je izvrstno obvladal kirurško tehniko na najrazličnejših področjih in se loteval tudi najzahtevnejših operacij. Opravljal je tudi službo okrožnega zdravnika, ker so ga ljudje zelo cenili, je imel tudi veliko privatnih bolnikov. Zelo se je zavzemal za preskrbo mesta z dobro pitno vodo in ureditev mestne kanalizacije.
Konec leta 1910 je zapustil Novo mesto in se vrnil v Gorico, kjer je najprej delal kot zasebni zdravnik, leta 1915 pa je postal primarij in vodilni kirurg. V bolnišnici Rdečega križa v stavbi goriškega malega semenišča je vztrajal tudi med ofenzivami soške fronte. Nato se je preselil v Gradec, kasneje pa je odšel na Dunaj, kjer je bil do konca vojne šef kirurškega oddelka vojaške bolnišnice v Grüntingu. Po vojni je bil zasebni zdravnik in operater v Ljubljani. Bil je odličen kirurg in diagnostik, njegovo delovanje pa je pomenilo začetek moderne medicine in kirurgije na Dolenjskem.
Leta 1918 je bil z dekretom Narodnega vijeća v Zagrebu imenovan za zastopnika jugoslovanske vlade na Dunaju. Bil je prvi ataše, ki je z vso skrbjo zastopal koristi naših ljudi.
Defranceschi ima pomemben delež kot velik borec za pravice zdravniškega stanu. Dolga leta je vodil Društvo okrožnih zdravnikov, se povezoval s podobnimi organizacijami v drugih državah in se boril za povečanje pokojnin. Deloval je tudi v Zdravniški zbornici in se zavzemal za pokojninski sklad za zdravniške vdove in sirote. Leta 1906 je sodeloval pri ustanovitvi Proste organizacije kranjskih zdravnikov z namenom, da bi večala zdravniški ugled in skrbela za gmotno izboljševanje položaja zdravnikov. Stalno se je izpopolnjeval na različnih klinikah in tudi aktivno sodeloval na mnogih kongresih. Kot strokovni pisec je od 1898 do 1914 v Slovenskem pravniku objavljal prispevke o sodnozdravniških mnenjih in tako med prvimi ustvarjal slovensko terminologijo v sodnomedicinski praksi, sam pa je že od 1900 izdajal izvedenska mnenja in protokole v slovenščini. Objavljal je tudi v zdravniškem strokovnem časopisju. Za svoje delo kot kirurg je bil odlikovan z zlatim križcem in krono, vendar je odlikovanje odklonil.
Zadnja leta se je kot bolnik vrnil v »svojo« bolnišnico, kjer so zanj skrbeli usmiljeni bratje vse do smrti, 2. aprila 1937. Pokopan je na šmihelskem pokopališču v Novem mestu.
Po njem se imenuje ulica v Novem mestu.
Delo:
Delni pregled njegovih strokovnih prispevkov je pripravil Marijan Brecelj v PSBL.
Primorski slovenski biografski leksikon. Snopič 4. Gorica, 1977, str. 261- 262
Enciklopedija Slovenije. (1988). Zv.2: str. 184-185
glej na spletu: Dolenjski biografski leksikon
Morda vas zanimajo tudi
Janko BREJC
Otmar ČRNILOGAR
