Peter Pavel GLAVAR

Le nekaj tednov starega so ga našli na pragu komendske graščine. Bil je nezakonski otrok lepe domačinke in komendatorja barona Petra Jakoba Testaferrate z Malte. Prvih 14 let je živel pri družini Basaj v Vopovljah pri Cerkljah na Gorenjskem kot rejenec, nato pa je odšel v jezuitsko gimnazijo v Ljubljani in jo končal z odliko. Od leta 1738 je v Gradcu študiral bogoslovje in modroslovje ter postal magister artium liberalium. Med študijem se je seznanil z idejami francoskih fiziokratov.

Leta 1744 je postal najemnik malteškega posestva v Komendi. Tam je bil tudi kaplan in župnik. Leta 1751 je dal sezidati šolo, leta 1752 pa beneficiatno hišo, v kateri se je ohranila njegova knjižnica. V njej je imel približno 2000 knjig z najrazličnejših področij znanosti in umetnosti. Leta 1760 je v Komendi ustanovil zasebno šolo z internatom, da bi nadarjenim revnim učencem omogočil nadaljnje šolanje v mestnih šolah. Med letoma 1762 in 1766 je dal v Tunjicah postaviti poznobaročno cerkev sv. Ane. Leta 1766 je na Dolenjskem kupil grad Lanšprež od grofa Alojza Auersperga. Tam se je ukvarjal z gospodarstvom, zlasti s čebelarstvom. Imel je okoli 200 panjev, ki so mu prinašali lepe dohodke. Leta 1768 je na prošnjo Kranjske kmetijske družbe za avstrijsko vlado napisal priročnik o čebelarstvu. Leta 1776 je iz nemščine prevedel in z lastnimi spoznanji dopolnil Janšev Pogovor o čebelnih rojih. Leta 1781 je napisal poročilo in predlog, da naj bi se tudi na Kranjskem uveljavil čebelarski patent iz leta 1775. V gradu Lanšprež je ustanovil čebelarsko šolo in podpiral ustanovitev čebelarskih zadrug. Številnim dijakom je pomagal z denarnimi podporami. Tri dni pred svojo smrtjo, je svoje premoženje v oporoki zapustil siromašnim, bolnim in ostarelim ljudem iz komendske župnije ter lanšperške gospoščine. Iz tega denarja so leta 1804 v Komendi sezidali bolnišnico-Glavarjev špital.

Ohranjenih je okoli 400 pisem, ki jih je dobil (npr. od P.J. Testaferrate in K.M. Attemsa) ter okoli 140 pisem, katere je on napisal drugim (npr. J. Tomlju). Bil je zelo izobražen duhovnik. Poleg slovenščine in hrvaščine je govoril nemški, grški, latinski, italijanski, francoski in španski jezik. Ohranjeni so njegovi zapisi o popotovanju po Italiji, razne molitve, ki jih je sam zložil in nekaj pridig. Zapustil je tudi prvo znano družinsko knjigo v slovenščini z vsemi naselji in prebivalci komendske župnije.