PESARO, Antonio

Sin očeta Antonia in matere Elisabette Vascotto, je obiskoval Collegio dei Nobili v Kopru, nato še Seminario Vescovile v Kopru. Leta 1774 se je vpisal na Collegio di Santa Maria degli Angeli di Murano v Benetkah. Tu je prijateljeval s patrom Andrejem Rubbijem, znanim arheologom, poligrafom, književnikom, latinistom, novinarjem in predavateljem na jezuitskih šolah. Po končanem študiju in duhovniškem posvečenju je nekaj let bival v Firenzah, nato v Pinguentu, kjer je poučeval književnost. Ko je dopolnil 40 let, se je vrnil v Izolo. Tu je se je lotil organiziranja šole. Za finančna sredstva je prosil znane beneške patricijske družine, ki jih je spoznal med šolanjem v Benetkah. V kratkem času je pridobil tudi potrebne dokumente in 7. junija 1794 je bila z dekretom Maggior Consiglio della Serenissima ustanovljena javna šola – (prva javna šola je bila v Izoli ustanovljena 2. oktobra 1419) – o tem še danes priča kamnita plošča na hiši v Gregorčičevi ulici 25. Antonio Pesaro je postal rektor nove šole, obenem pa tudi upravitelj cerkve Sv. Katerine. Sam je poučeval filozofijo in matematiko, ostale profesorje pa je skrbno izbiral. Z lastnimi sredstvi je ustanovil tudi šolsko knjižnico. Ker je dobro gospodaril, je lahko nadarjenim učencem omogočil nadaljnje šolanje na Seminario Vescovile v Kopru in na univerzi v Padovi. Med njegovimi najbolj znanimi učenci je bil pater Chiaro Vascotti iz Izole.

Kljub številnim delovnim nalogam, ki so zapolnjevale njegove dni, je vedno našel čas, da je lahko pomagal ubogim in trpečim. Rad je tudi zaigral na orgle v stolnici. Ko je nekoč med neurjem strela poškodovala cerkev in orgle, je v Izolo povabil znanega beneškega izdelovalca orgel Gaetana Antonia Callido, da jih je popravil.

Med letoma 1797 in 1805 – časom kratke avstrijske oblasti v Istri, je Pesaro s svojimi prihranki in donacijami bogatih družin obnovil šolska poslopja, zvonik in cerkev Sv. Katarine.

Z Napoleonovo zmago pri Austerlitzu so v Istri zagospodarili Francozi. V tem času so v Izoli zgradili veliko fontano, novo pokopališče in cesto do Kopra, podrli pa so minoritski samostan ter cerkve Sv. Frančiška, Sv. Marine in Sv. Antona; Pesaro je kljub temu uspel stolno cerkev Sv. Maura opremiti z novimi oltarji iz marmorja.

Leta 1811 je hudo zbolel ter naslednje leto umrl. Pokopali so ga v cerkvi Sv. Maura. Srednja šola, ki jo je ustanovil, vodil ter v njej poučeval, je prenehala delovati nekaj let po njegovi smrti (1820). Meščani Izole pa dobrosrčnega duhovnika še dolgo niso pozabili – po njem so imenovali ulico, ki danes nosi ime po Srečku Kumarju.