Po maturi na gimnaziji v Novem mestu leta 1939 se je vpisal na študij gozdarstva na fakulteto za gozdarstvo v Zagrebu. Zaradi druge svetovne vojne je študij prekinil in bil konec junija 1942 interniran v taborišču Monigo pri Trevisu v Italiji, zatem pa je bil do kapitulacije Italije leta 1943 v taborišču Gonars. Istega leta se je pridružil novomeški partizanski četi in nato do konca druge svetovne vojne petnajsti brigadi v Beli krajini. Po sanitetnem tečaju decembra 1944 je postal bolničar in kasneje pomočnik sanitetnega referenta. Po koncu vojne je nadaljeval študij gozdarstva v Zagrebu in leta 1947 diplomiral.
Njegova prva zaposlitev je bila na ministrstvu za gozdarstvo v Ljubljani. Po treh letih se je zaposlil v Lesno industrijskem podjetju (poznejši Novoles) v Novem mestu, zatem pa bil premeščen na Okrajno gozdno upravo. Poklicno pot je nadaljeval v novomeškem Kmetijsko gozdarskem podjetju kot vodja odseka za urejanje gozdov. Leta 1964 je postal direktor novoustanovljenega samostojnega podjetja Gozdno gospodarstvo Novo mesto, katerega je vodil do leta 1976. Zatem je do upokojitve opravljal delo referenta za gojenje gozdov. Pri svojem delu je tesno sodeloval tudi z lesno industrijo.
Ivan Penca je bil tudi publicist, urednik in predavatelj. Leta 1964 je ustanovil glasilo delavcev Gozdnega gospodarstva Novo mesto Dolenjski gozdar ter ga urejal in zanj pisal vse do ukinitve glasila leta 1990. Kot gozdarski strokovnjak je tudi poučeval, in sicer anatomijo in tehnologijo lesa na lesarski šoli v Novem mestu.
Novomeško gozdnogospodarsko območje, 1986
Jesenkova nagrada za življenjsko delo na področju gozdarstva, 1977
Nagrada Mestne občine Novo mesto za uspešno gospodarjenje
Osebni podatki: Janez Penca, september 2021.
