PEČEK, Andreja

Otroška in najstniška leta je preživela na Ptuju. Obiskovala je Osnovno šolo Toneta Žnidariča (današnja OŠ Mladika) in Gimnazijo Dušana Kvedra (1969–1973). Izobraževanje je nadaljevala na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer si je z diplomo iz italijanskega jezika s književnostjo (1977) in angleškega jezika s književnostjo (1978) pridobila naziv profesorica angleščine in italijanščine. Vmes je dve leti vzporedno študirala še slovenski jezik s književnostjo.Po diplomi je najprej poučevala italijanščino na Gostinskem šolskem centru v Ljubljani, nato pa se je leta 1979 zaposlila na Turistični zvezi Slovenije in se posvetila delu v turizmu in urejanju turističnih publikacij. Bila je referentka v Turistično-informacijskem centru v Ljubljani, sodelovala je v projektih za oglaševanje slovenskega turizma idr. V letih 1981–1983 je urejala glasilo Sporočila, ki je zapolnilo vrzel po ukinitvi revije Turistični vestnik, in sodelovala pri Obvestilih o popotniški dejavnosti in gozdnih učnih poteh. Ob vnovični oživitvi turistične revije, tokrat pod imenom Lipov list, je postala njena odgovorna urednica in to delo opravljala sedem let (1984–1991). Za delo v turizmu je bila odlikovana s srebrnim častnim znakom Turistične zveze Slovenije (1990).

V 80. letih 20. stoletja se je začela ukvarjati s prevajanjem in lektoriranjem, sprva za Mohorjevo družbo v Celju, nato pa za Mladinsko knjigo in druge založbe. Njen prevajalski opus obsega romane, priročnike za odrasle in otroke, darilne knjige in slikanice.

Leta 1990 so jo kot redaktorico otroških in mladinskih priročnikov sprejeli na založbo Mladinska knjiga. Čez dve leti je postala urednica priročnikov, leta 2004 pa vodja priročniškega programa in to funkcijo opravljala do upokojitve (2012). V času urednikovanja je na repertoar založbe uvrstila veliko knjig, ki so postale velike prodajne uspešnice, npr. M. Zorec: Slovenski pregovori in reki (2000), R. Pausch: Zadnje predavanje (2008), B. Mcdonald: Tomaž Humar (2009), A. Rebula: Sto obrazov notranje moči (2010). Tudi pri izdajanju turistične literature je veliko delala z domačimi avtorji in uredila kar nekaj turističnih vodnikov ter temeljnih monografij o Sloveniji, npr. M. Raztresen: Najlepša mesta Slovenije (2004), T. Jeseničnik: Slovenija v presežnikih (2008), M. Lenarčič: Slovenija izpod neba (2010), J. Bogataj: Slovenija praznuje (2011), P. Skoberne: Skriti biseri Slovenije (2017).

V svojem prostem času se ukvarja s pohodniško dejavnostjo in zborovskim petjem. Od leta 2007 vodi pohodniško sekcijo Kekec, ki deluje v okviru Športno-kulturnega društva Modrin Mladinska knjiga. Sicer pa je nad planinarjenjem navdušena že od otroških let, ko se je včlanila v Planinsko društvo Ptuj, v gimnazijskih letih pa je bila v upravnem odboru društva in predstavnica mladine. V najstniških letih je na Ptuju pela v zboru Iuventus seraphica pod vodstvom Maksimiljana Feguša. V Ljubljani se je pridružila Akademskemu pevskemu zboru Tone Tomšič (1976–1989), nato Komornemu zboru Ljubljanski madrigalisti (1991–2002), katerega ustanovna članica je, od leta 2011 pa poje v Ženskem pevskem zboru Petrol.