Pavlina PAJK (ROJ. DOLJAK)

Rojena je bila v Milanu[1], kjer je bil oče Josip Doljak sodnik. S soprogo Pavlino (roj. Milharčič) sta imela dva sinova, preživel je le starejši Teodor, in tri hčere, Pavlino, Henrieto in Teodolino. Otroci so zgodaj osiroteli; mati je umrla ob zadnjem porodu, nekaj let zatem je umrl še oče. K sebi jih je sprejel stric Matija Doljak, očetov brat, ki je bil dolga leta solkanski župan, pa tudi med ustanovitelji čitalnice v kraju.

V otroštvu slovensko ni znala, doma in tudi pri stricu so govorili italijansko, šolala se je v italijanski šoli v Gorici. S slovenščino se je srečala, ko je bila stara šestnajst let, ob stričevih prijateljih, narodnjakih, med katerimi je bil tudi dr. Karel Lavrič, ki jo je jezika učil, jo zalagal s slovenskimi knjigami in jo tudi pripravljal na deklamacije na prireditvah v čitalnicah v Gorici in Solkanu. Med slovenskimi avtorji je najraje brala Prešerna in Stritarja, med tujimi nemške in italijanske klasike.

Njeno prvo besedilo, Prva ljubezen, je objavil časnik Soča, junija 1873, nekaj mesecev kasneje še spis Žena v družini. Prvo pesem, Tvoj spomin, je objavila v literarni reviji Zora leto kasneje. Zorin urednik je bil Janko Pajk, s katerim se je leta 1876 poročila in se preselila v Maribor.

Da se je Pajk tako kmalu po smrti prve žene znova poročil, sorodniki prve žene niso dobro sprejeli in so jima finančno in čustveno precej otežili življenje. Dobrih dvajset let sta preživela v tujini. Sprva v Gradcu (dve leti), kjer je mož študiral, potem v Brnu (devet let), kjer je dobil službo, in nazadnje na Dunaju (do leta 1899), domov, tudi v Solkan, so prihajali na počitnice. Zaradi moževe bolezni sta se leta 1899 vrnila: živela sta v Ljubljani, vendar je pisateljica kmalu ovdovela in dve leti za možem umrla tudi sama. Viri navajajo, da ste se jima rodila dva sinova, Milan in Božidar.

Bila je prva slovenska pesnica z objavljeno pesniško zbirko. V pesmih je tematizirala materinstvo, čustva, ljubezen, domoljubje, domotožje. Pisanje pesmi je kmalu opustila, se posvetila prozi in ustvarila obsežen opus: šest romanov, številne novele, povesti, članke in razprave; dva romana sta ostala še v rokopisu. Objavljala je v Ljubljanskem zvonu, Koledarju Goriške Mohorjeve družbe, Slovenskih večernicah, Domu in svetu ter drugod. Zavzemala se je za izobraževanje in poklicno udejstvovanje žensk. Njeno literarno pisanje, ženski roman in povesti, kjer je bila pogosta tema zakon iz ljubezni, so kritizirali kot solzavo in trivialno, očitali so ji tudi pomanjkljivo znanje slovenskega jezika. Vendar je poznala bolje meščanski svet, živela je v tujini in se šibkejšega znanja slovenščine tudi zavedala. Zapis o njej v knjigi Pozabljena polovica Miran Hladnik sklene z misijo, da »lahko z večjo naklonjenostjo kot sodobniki gledamo na njeno izbiro pripovednega žanra […]«.

[1] Viri navajajo kot kraj rojstva tudi Pavio. Na tem mestu je zapisano Milano, ker je Pajkova v enem od svojih pisem Josipu Cimpermanu sama tako navedla: Narodili smo se vsi v Milanu, kamor je bil oča … (Glonar, 1924, št. 2., str. 27)