PAVČEK, Tone

Prvi razred osnovne šole je obiskoval v Mirni Peči, nato pa ga je oče, ki je takrat živel in delal v Ljubljani, prepisal na ljubljansko Marijanišče. Tam je nadaljeval šolanje, medtem ko je živel v internatu. V Ljubljani je končal nižjo in kasneje klasično gimnazijo. Med drugo svetovno vojno je nekaj let bival pri stricu na kmetiji v Šentjuriju in se tudi pozneje veliko vračal na Dolenjsko. Ljubezen do rodne pokrajine ga je zaznamovala za vse življenje. V njegovem rojstnem kraju je danes postavljena Pavčkova stalna spominska zbirka.

Leta 1954 je diplomiral na Pravni fakulteti v Ljubljani, a pravniškega poklica ni nikoli opravljal. Posvetil se je novinarskemu, uredniškemu in kulturnemu delu. Najprej je v letih od 1955 do 1957 opravljal delo novinarja pri Ljubljanskem dnevniku in Ljudski pravici, bil nato do leta 1972 novinar in urednik RTV Ljubljana, hkrati pa med letoma 1963 in 1967 ravnatelj Mladinskega gledališča v Ljubljani. Po letu 1972 do upokojitve leta 1990 je bil glavni urednik pri Cankarjevi založbi.

Pisati je Pavček začel že kot gimnazijec in po letu 1947 objavljati v Mladinski reviji, Novih obzorjih, Besedi in drugod. Leta 1953 je s Kajetanom Kovičem, Cirilom Zlobcem in Janezom Menartom izdal zbirko Pesmi štirih. Svet Pavčkove lirike je bil sprva vitalističen, včasih tudi idiličen in harmoničen v razmerju do narave. V poznejših zbirkah se je dotaknil vprašanj življenja in smrti, tako z vidika posameznika kot tudi širše skupnosti. V svojem delu je izšel iz socialnega realizma in se v slovenski povojni književnosti uveljavil kot predstavnik intimizma. Med njegovimi številnimi pesniškimi zbirkami so Same pesmi o ljubezni, Ujeti ocean in Dediščina.

Pavček predstavlja tudi enega od vrhov slovenske mladinske književnosti. Izdal je vrsto pesniških zbirk, med njimi Čenčarija, S črko čez Krko in Besede za sladkosnede ter dve pripovedni deli (Kaj je najlepše in Mokedaj). Poleg tega je napisal tri knjige esejev s skupnim naslovom Čas duše, čas telesa in knjigo spominov Hiša Cankarjeve zaveze. Bil je tudi prevajalec, zlasti ruske poezije dvajsetega stoletja, pomembne so še njegove prepesnitve srbske in hrvaške lirike ter nekaterih albanskih avtorjev v nekdanji Jugoslaviji. V tuje jezike so prevedene tudi njegove najbolj znane pesmi.

Še posebej v času osamosvajanja Slovenije se je uveljavil kot družbeni in politični delavec. V letih od 1986 do 1990 je bil poslanec slovenske skupščine in je na množičnem zborovanju na Kongresnem trgu v Ljubljani leta 1989 prebral za osamosvojitveni proces pomembno Majniško deklaracijo. Leta 1996 je bil imenovan za ambasadorja UNICEF-a. V letih od 1979 do 1983 je bil predsednik Društva slovenskih pisateljev. Od leta 2001 je bil izredni, od leta 2007 pa redni član SAZU.