Mestna knjižnica Ljubljana

Lili (Elizabeta Karolina) se je rodila materi Ludoviki (Viki) Ahačič iz premožne ljubljanske družine in očetu pl. Guidu Haumederju, ki je služboval kot polkovnik avstro-ogrske vojske. Sprva so živeli v Gradcu, nato v Ljubljani. Lili je že v zgodnjem otroštvu izgubila očeta (samomor zaradi neozdravljive bolezni). Z materjo sta se po potresu leta 1895 preselili v hišo njenih starih staršev (na Stari trg 11a ), kjer je preživela velik del svojega življenja. Sprva so jo poučevali domači učitelji, pri dvanajstih letih pa so jo vpisali v Huthov zasebni nemški zavod, ki je bil namenjen premožnim ljubljanskim dekletom. Ker so jo iz zavoda zaradi neprimernega vedenja izključili, je nadaljevala z zasebnim šolanjem.

Zaradi ekscentričnega vedenja se jo je v Ljubljani prijel vzdevek “nora grofna”, kar je v svoji knjigi Obrazi omenil tudi njen dolgoletni prijatelj in urednik pesniških zbirk Josip Vidmar. Opisal jo je kot”nenavadno rdečelaso in v hoji nekako poskakujoče dekle”. Vidmarjeva knjiga Obrazi je posvečena petindvajsetim osebnostim slovenske kulture 20. stoletja. Lili Novy je med njimi edina ženska, kar priča o njeni izredno pomembni vlogi v takratnem literarnem svetu.

Lili je na enem izmed plesov v ljubljanski Kazini, kamor je rada zahajala, spoznala svojega bodočega moža polkovnika Eduarda Novyja, pl. Wallersberga. Poročila sta se leta 1911 in nekaj časa bivala na Češkem in na Reki, nato sta se vrnila v Ljubljano. V zakonu, ki je bil sprva srečen, sta se jima rodili dve hčerki Nives in Fides. Kasneje se je izkazalo, da ima mož, tako kot njen oče, neozdravljivo oficirsko bolezen (sifilis), kar je pred ženo in družino skrival. Ko je Lili izvedela za njegovo diagnozo, se je z njim razšla in sama skrbela za svojo družino.

Lili je sprva pisala pesmi v nemškem jeziku in jih objavljala v nemškem revijalnem tisku. Tako kot večina ustvarjalcev slovenske moderne je bila dvojezična; poleg slovenščine in nemščine pa je znala tudi angleško, francosko, rusko, grško, češko … Začela je s prevajanjem slovenskih pesniških del v nemščino, kar jo je pripeljalo v takratni slovenski kulturni krog. Leta 1925 je spoznala kritika Josipa Vidmarja, ki je pomagal pri prevajanju Prešernovih pesmi. Leta 1933 je za tuje udeležence penklubskega kongresa v Dubrovniku pripravila prevod petindvajset pesmi Cankarja, Župančiča, Keteja, Murna, Gradnika in tako slovensko moderno predstavila nemško beročim članom (Blatter aus der slowenischen Lyrik). Leta 1936 pa je za kongres Mednarodne ženske zveze v Dubrovniku pripravila izbor in prevod jugoslovanske ženske lirike.

Povod, da je začela Lili Novy pesniti v slovenskem jeziku je bil sonet Boža Voduška “Tisti ljubeznivi dami, ki pogreša v mojih pesmih božanske iskre” (1933). Njen odgovor v obliki pesmi je nosil naslov “Odgovor poetu brez božanske iskre”.

Svojo prvo pesniško zbirko v slovenskem jeziku z naslovom Temna vrata (1941) je objavila pozno, pri 56-ih letih. Pesmi je uredil Josip Vidmar, ki je poskrbel tudi za njeno drugo zbirko Oboki, ki pa je izšla posthumno, leta 1959. Lili je po vojni pisala tudi pesmi za otroke (Pika-poka, Majhni ste na tem velikem svetu … ), k čemer sta jo verjetno vzpodbudila vnuka Ingo in Boris Paš, za katera je leta 1944 prevzela skrb.

Lili Novy je umrla zaradi raka in je pokopana na ljubljanskih Žalah. Pogreba se je udeležila velika množica književnikov, umetnikov in kulturnih delavcev.