MUZIO IUSTINOPOLITANUS, Girolamo

Po očetu Koprčanu je vzel vzdevek Justinopolitanus – Koprčan. Kot oče, je bil učitelj v javnih šolah ter veliko potoval. Živel je dvorih velikih italijanskih mest kot so Padova, Benetke, Ferrara, Milano, Rim, Firence, pa tudi v Franciji, na dvoru rimsko-nemškega cesarja Maksimiljana II., v mladosti, je na kratko živel v Dalmaciji in Kopru. Dopisoval se je in polemiziral s številnimi intelektualci svojega časa, predvsem, da je postal znan zaradi svojega nasprotovanja protestantizmu koprskega škofa P.P. Vergerija. Njegova glavna izdana dela protireformacijskega značaja so: Le Vergeriane (1549–50), La cattolica disciplina dei Principi (1561), L’eretico infuriato (1562). Bolj moralno in teološko zasnovana pa so dela: Lettere secolari (1551), Operette morali (1553), ter Tre testimoni: Basilio, Cipriano e Ireneo (1555). Posredoval v tudi takratnih diskusijah glede rabe italijanskega ali latinskega jezika, v katerih se je zavzemal za rabo italijanskega jezika v vsakdanjem življenju. Njegova dela na to temo, nastala v obdobju 1530-73 so objavljena posmrtno v knjigi polemiki o jezikovnih zadevah: “Battaglie in difesa dell’italica lingua” (1582). Napisal je še razpravi “Il Duello” (1550) in “Gentiluomo” (1570) na temi, dvoboja in omike, ki sta bili v njegovem času zelo priljubljeni, ter zbirko lirik Egloghe amorose (1550).