Miran SIMIČ

Miran Simič, brat Marjana in Petra Simiča, je osnovno šolo in gimnazijo obiskoval v Novem mestu, kjer je maturiral leta 1953. Nato je vpisal študij prava na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani in diplomiral leta 1961. Po odsluženem vojaškem roku se je leta 1963 zaposlil v tekstilni tovarni Novoteks in pri 29-ih letih postal najmlajši direktor tako velikega podjetja v Novem mestu. Po skonstruiranem sodnem procesu in razrešitvi z direktorskega mesta leta 1966 se je ob koncu šestdesetih in v sedemdesetih letih kot vodja splošnega sektorja v Novoteksu posvetil dvigu družbenega  standarda zaposlenih z organizacijo in vodenjem izgradnje počitniških objektov Novoteksa na Jadranu, vodil pa je tudi popolno prenovo planinskega doma pri Gospodični na Gorjancih, z odprtjem leta 1971, ki je bil takrat v lasti Novoteksa. V letih 1971–1979 je v okviru Novoteksa organizacijsko vodil Dolenjsko slikarsko kolonijo, v kateri so sodelovala vsa najpomembnejša imena tedanje likovne scene v Sloveniji, kot so Božidar Jakac, Ive Šubic, Miha Maleš, Ive Seljak, Nikolaj Omersa, Čoro Škodlar in številni drugi. Kolonija je z darovi in odkupi močno obogatila novomeški fond likovnih del.

Leta 1979 se je zaposlil v Dolenjski banki kot pomočnik direktorja za pravne zadeve, kjer je služboval vse do upokojitve leta 2001 (vmes je Dolenjska banka postala sestavni del Ljubljanske banke oz. NLB). Veliko pozornosti je posvečal investicijam, ki bi banko približale ljudem. Tako je bilo pod njegovim vodstvom zgrajeno veliko število ekspozitur Dolenjske banke po vsej Dolenjski in Beli krajini.

Novomeščan Miran Simič je bil tudi uveljavljen športnik. Med študijem je dosegel vrhunec svojih športnih uspehov na področju odbojke, s katero se je začel ukvarjati še kot gimnazijec. Leta 1555 je bil član prve postave odbojkarske ekipe iz Novega mesta (TVD Partizan), ki se je takrat uvrstila v prvo jugoslovansko ligo, kot prvo moštvo iz Novega mesta v katerem koli ekipnem športu. V letih 1956 in 1957 je tekmoval za odbojkarsko ekipo Branik iz Maribora, ki je bila v tistem času  državni prvak Jugoslavije, in s tem postal prvi Novomeščan, ki je bil član jugoslovanskega prvaka v ekipnih športih. V letih 1958 in 1959 je ponovno igral za novomeško ekipo v prvi državni ligi. Leta 1964, po desetih letih igranja na vrhunski ravni, ko je bil tudi stalni član slovenske odbojkarske reprezentance, ki je tedaj igrala le v konkurenci drugih republik nekdanje Jugoslavije, je prenehal z aktivnim igranjem odbojke.

Za svoje delo in zasluge na področju športa, gospodarstva, javnega standarda in popularizacije likovne umetnosti ni nikoli prejel nobene nagrade.

Leta 1963 se je poročil s profesorico angleščine na novomeški gimnaziji in gledališčnico Evo Nifergal. Leta 1964 se jima je rodil sin Mitja, krajinski arhitekt.