Mihovil ABRAMIĆ

Osnovnošolska in gimnazijska leta je preživel v Pulju, kjer je leta 1902 maturiral. Na dunajski univerzi je študiral arheologijo z epigrafiko, zgodovino starega veka in klasične jezike ter leta 1910 doktoriral z nalogo Darstellung der grossen Lichtgottheiten bei den Griechen und Römern. Kot štipendist avstrijske vlade je študijsko potoval po Italiji, Grčiji, Mali Aziji in Severni Afriki ter po vrnitvi deloval na dunajskem arheološkem inštitutu. V letih 1913–1919 je delal kot ravnatelj oglejskega arheološkega muzeja. Ko je po prvi svetovni vojni Oglej pripadel Italiji, so ga za eno leto internirali v Rim. Po izpustitvi se je zaposlil v splitskem arheološkem muzeju sprva kot kustos, nato pa vse do upokojitve kot ravnatelj (1926–1950).

Na Ptuj je prvič prišel leta 1903, ko je bil še študent in je prijateljeval z Viktorjem Skrabarjem (1877–1938). V letih 1908–1909 je proučeval posestvo Skrabarjeve tete Marije Leskoschegg na Zgornjem Bregu na Ptuju in se osredotočal na poznorimske grobove v ruševinah starejših rimskih stavb. Leta 1911 je vodil izkopavanje na Panorami in odkril svetišče kabirov, starogrških božanstev semitskega izvora. Sodeloval je pri izkopavanjih v samem mestu ob proštijski cerkvi, za pokopališčem ter na Vičavi. Leta 1913 je skupaj s Skrabarjem odkril III. mitrej na Zgornjem Bregu. Aktiven je bil pri oblikovanju ptujske arheološke zbirke (1910), napisal pa je tudi delo Poetovio (1925), ki ga je iz nemščine v slovenščino prevedel Anton Sovre (1885–1963). Ptuj, od koder je izvirala njegova žena Dragica (rojena Bratkovič), je obiskoval večkrat na leto tako zasebno in tudi kot član več arheoloških komisij.

Poleg Ptuja je vodil še izkopavanja v Ninu, Podgrađu pri Benkovcu, Šuplji pri Kistanju, Čitluku pri Sinju, Visu in Solinu. Sprva je bil od leta 1920 sourednik, nato pa v letih 1928–1949 urednik časopisa za dalmatinsko arheologijo in zgodovino (Vjesnik za arheologijo in historijo dalmatinsku). Sodeloval je na številnih mednarodnih kongresih v Bruslju (1923), Atenah (1930), Berlinu (1939) in Aix-en-Provanceu (1954). Predaval je na mnogih znanstvenih srečanjih širom Evrope, in sicer v Belgiji, Grčiji, Nemčiji, Franciji, Angliji, Bolgariji ter na Danskem, Norveškem in Švedskem.

Od leta 1931 je bil dopisni član Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti, redni pa od leta 1947. Prav tako je bil redni član nemškega arheološkega inštituta v Berlinu (Deutsches archäologisches Institut). Napisal je več kot šestdeset pomembnih razprav in člankov s kulturnozgodovinskega področja, ki so bili objavljeni v številnih časopisih, kot so Jahrbuch für Altertumskunde, Jahreshefte des Österreichischen archäologischen Institutes, Vjesnik za arheologiju i historiju dalmatinsku in drugih. Med drugim je pisal o rimskih utežeh iz Pulja, splitskih napisih z vojaško vsebino, grških salonskih napisih, dopolnil Bulićevo objavo reliefa s petimi mostovi, proučeval rimske ceste po Dalmaciji, žige na opeki in amforah v Saloni, razčlenil likovne upodobitve, ukvarjal se je tudi s konjeniškimi božanstvi, ilirsko nošo in upodobitvami sončnika.