Mihael BRENČIČ

Rodil se je v številčni družini (devet sinov, dve hčerki) Mihaelu Brenčiču, posestniku in lastniku opekarne v Žabjaku, in materi Tereziji, roj. Lešnik. Obiskoval je ljudsko šolo in nato nemško deško šolo na Ptuju, potem pa pomagal na domači kmetiji in v opekarni (leta 1909 so jo prodali Celottiju). Vojaško službo je tri leta opravljal v Ljubljani, v t. i. žrebčarskem oddelku, in postal izvedenec v tej stroki. Po poroki z Marijo Šamperl je postal veleposestnik v Spuhlji in si pridobil koncesijo za opravljanje gostilničarske in krčmarske obrti v občini Spuhlja.

Uveljavil se je kot politik in bil zaradi poznavanja problematike kmečkega stanu v svojem domačem okolju zelo priljubljen. Leta 1911 je na listi Vseslovenske ljudske stranke (VLS) in s podporo dr. Antona Korošca kandidiral za državnozborskega poslanca iz ptujsko-ormoškega okraja in zmagal. Skupaj z drugimi slovenskimi poslanci v dunajskem parlamentu se je leta 1917 priključil Jugoslovanskemu klubu, ki je bil ustanovljen z združitvijo slovenskih, hrvaških in srbskih poslancev avstrijskega dela Habsburške monarhije. Programski temelj politike kluba je bila Majniška deklaracija, v kateri so zahtevali združitev monarhije, v katerih živijo Slovenci, Hrvati in Srbi, v enotno državno telo v okviru Habsburške monarhije. Brenčič je aktivno sodeloval v deklaracijskem gibanju in v začetku leta 1918 govoril na več deklaracijskih shodih (Ptuj, Ormož, Središče ob Dravi, Starše). Nemci so začeli podpisnike deklaracije in zbiralce podpisov preganjati, zato je v februarja 1918 v avstrijski državni zbornici vložil interpelacijo na pravosodnega ministra.
V politiki je ostal aktiven tudi v novi jugoslovanski državi. Leta 1920 je na listi Slovenske ljudske stranke (SLS) kandidiral za poslanca v jugoslovansko narodno skupščino, vendar neuspešno. Leta 1928 je postal ptujski župan in to funkcijo opravljal do leta 1931, nato pa kratek čas ponovno leta 1935. Istega leta je v ptujskem srezu ponovno kandidiral za poslanca v narodno skupščino na listi Bogoljuba Jevtiča in bil izvoljen. Funkcijo poslanca je opravljal do leta 1938, ko je bila narodna skupščina razpuščena.

Ob okupaciji leta 1941 je bil med prvimi Slovenci, ki so jih na Ptuju aretirali Nemci. Med drugo svetovno vojno je bila družina Brenčič izseljena, po vojni pa so jim odvzeli del družinskih posesti. Mihael Brenčič je umrl na Ptuju in je pokopan je v družinski grobnici na starem rogozniškem pokopališču.