Poezijo Vladimirja Memonain pesnikovo prezgodnjo smrt kritiki povezujejo z usodami Murna, Ketteja in Kosovela.
Memonovoče Ciril je bil profesor, mati Marija, roj. Brečko, pa medicinska sestra. Vladimir je v Kopru z odliko končal osnovno šolo in gimnazijo. V šolskem letu 1977/78 pa je zaključil študij primerjalne književnosti in francoščine na Filozofski fakulteti v Ljubljani in vpisal dodaten študij španščine na Filozofski fakulteti v Zagrebu in kot prvi slovenski študent dobil devetmesečno štipendijo španske vlade za študij sodobne španske književnosti na U Complutense v Madridu.
Z literarnim ustvarjanjem je začel v literarnem krožku na osnovni šoli, na Gimnaziji je urejal glasilo Maestral ter sodeloval v filmskem krožku. V času študija v Ljubljani je objavljal poezijo in prozo v raznih slovenskih revijah: Obali, Primorskih srečanjih, Sodobnosti, Dialogih, Problemih itd. , sodeloval pri kulturnih in literarnih temah na Radiu Ljubljana v oddajah Literarni nokturno ter se ukvarjal tudi s filmsko kritiko, bil je stalni sodelavec revije Ekran.
Leta 1979 je izšla njegova prva samostojna pesniška zbirka Meje, za katero je posthumno dobil nagrado Zlata ptica. »Pesmi iz zbirke Meje so najrazličnejše, vsebinsko in oblikovno pa jih druži stroga in premišljena pesnikova želja, da bi, če se mu razkrije njegova skrivnost jezika, prehodil vso neizmerno daljo sveta, ki počiva v njem. Da bi, uporabljajoč najrazličnejše pesniške oblike, pričel pogovor o poslednjih rečeh tega sveta, o tistih neizmernih in sinjih globinah zavesti, za katere slutimo, da jih je mogoče izreči samo skozi govorico poezije« (Denis Poniž). Posthumno je leta 1983 izšla njegova druga pesniška zbirka Flamenko na sodu smodnika. Pesmi so nastajale v Madridu in Ljubljani.V obsežni spremnibesedi, ki spremljazbirkoliterarni kritik Denis Poniž med drugim ugotavlja:»Zaslutili smo, vsaj za droben hip, ko je zrla v nas pesnikova pretresljivost, grozo, ki napolnjuje pesnikovo notrino. Prav tako pa smo prehodili pot, ki jo je prehodila življenjska usoda tega pogumnega in iščočega mladeniča, ki je moral za svoj pogum in svoje iskanje položiti najstrašnejšo in edino kupnino, ki jo ima človek, ko ostane sam s seboj, svojo lastno, edino in enkratno življenje«. Ob 20. obletnici smrti je pri koprski založbi Hyperion izšel izbor Memonovih pesmi s spremnim esejem Andreja Medveda tudi z naslovom Meje.Posamezne Memonovepesmi so prevedene v tuje jezike in posthumno objavljene v revijah in antologijah.
Meje, 1979
Flamenko na sodu smodnika, 1983
Meje, 2000
Gedichte, Lichtungen, 1979, str. 16-17
Mne prihází elektrina …, Souvislosti , 1 (1997), str. 197-198
Krapež, V. Memon, Vladimir. V:Primorski slovenski biografski leksikon, Snopič 20 : Dodatek : M-Ž, 1994
Gombač, A. Pesem, ki žari. Primorske novice, 30. mar. 2013, št. 75, leto 67, str. 23
