Marko MARIN

Rod Marka Marina izhaja iz Gabrovke pri Litiji. Leta 1958 je diplomiral iz umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Študiral je tudi gledališko in radijsko režijo na Akademiji za igralsko umetnost (AIU) in študij uspešno končal leta 1963. Leto kasneje se je zaposlil na AIU kot asistent profesorju Filipu Kumbatoviču. Po njegovi upokojitvi je profesor Marin prevzel katedro za zgodovino gledališča in hkrati skrbel za razvoj Centra za teatrologijo in filmologijo, ki je še danes pomembna študijska in raziskovalna infrastruktura AGRFT. Ob koncu sedemdesetih let 20. stoletja se je študijsko izpopolnjeval v Parizu, kjer je obiskoval več ustanov, specializiranih za raziskovanje zgodovine gledališča. Od leta 1998 je bil redni profesor za gledališko zgodovino. Bil je tudi član Mednarodne zveze za gledališke raziskave in aktivno sodeloval v njenih delovnih organih v Benetkah in na Dunaju. Rezultat tega sodelovanja so bila, med drugim, tudi njegova predavanja v Barceloni, Rimu, Leipzigu, Amsterdamu in na Dunaju.

Od leta 1972, ko je doktoriral iz umetnostne zgodovine, prek izvolitve v naziv rednega profesorja leta 1998, do leta 2007, ko je postal zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, je Marko Marin prehodil dolgo in plodno pot znanstvenika, raziskovalca in visokošolskega učitelja. V različnih obdobjih svoje ustvarjalne poti je bil tudi gledališki režiser, teatrolog in umetnostni zgodovinar, igriv duh in iskriv humorist, neutruden pripovedovalec in rokodelec.

Šest let je režiral v koprskem Mestnem gledališču. Po ukinitvi koprskega gledališča, s čimer se nikoli ni mogel sprijazniti, se je povsem posvetil pedagoškemu in raziskovalnemu delu na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Bil je eden vidnejših dolgoletnih delegatov pri Mednarodni zvezi za gledališke raziskave. Kot znanstvenik je deloval na več znanstvenih področjih. Poglobljeno je raziskoval gledališko ikonografijo ter gledališko in umetnostno zgodovino. Še posebej izstopajo njegove študije in znanstveni prispevki o Škofjeloškem pasijonu, Ruških verskih igrah in razprava O prisotnosti portretov Franceta Prešerna ter študijski sestavki o avstrijskem slikarju Franzu Kurzu zum Thurnu und Goldensteinu. Poleg večletnega obnavljanja mirnskega gradu se je navduševal tudi nad proučevanjem redovnice Eme Krške in o njej prispeval nekaj pomembnih znanstvenih spoznanj.

Umrl je v 85. letu starosti v domu upokojencev v Ljubljani.