Mario KONT (CONT)

Njegov oče Evgen je bil kmet (tudi emigrant v Nemčiji in Ameriki), mati Roža Scuffet pa gospodinja. Takoj po osnovni šoli, ki jo je obiskoval v Ažli (1926–1934), se je pričel preživljati sam: kot kamnosek, z raznimi gradbenimi deli, delal je v rudniku. Zaradi brezposelnosti se je leta 1939 prijavil na vojaški natečaj k pristaniški policiji in bil izmed 2600 kanditatov eden od 70 izbrancev, ki so zasedli razpisana mesta. Izmed 70 pa skupaj s še dvema dodeljen glavnemu štabu v Rimu. Do leta 1941 je končal srednjo šolo – maturo je opravil kot vojak v Kotorju, kamor je bil premeščen kot prevajalec in tolmač. Po razpadu Italije se je vrnil v Ažlo. V letih 1943–1944 je študiral medicino v Padovi.

Po vojni se je aktivno vključeval in deloval v javnem političnem življenju (bil je član odbora SIAU-UAIS (Unione Antifascista Italo-Slava), zastopal je stranko Partitio d`azione v špetrski občini, vodil mladinsko organizacijo Fronte della gioventu za Nadiško dolino, bil je tajnik sekcije Komunistične partije Italije v Špetru), zlasti pomembno je bilo njegovo delovanje v Demokratični fronti Slovencev (politična organizacija, ki je nastala na območju, ki je po mirovni pogodbi leta 1947 prišlo pod Italijo) – v tem okviru je leta 1949 pripravil izjemno odmeven kongres v Čedadu. Poučeval je naravoslovne predmete na špeterskem učiteljišču, opravljal tudi novinarsko delo: kot poročevalec iz Benečije je po vojni redno pisal v tednik Soča, pozneje sodeloval v Primorskem dnevniku in pri Radiu Koper. Bil je član glavnega odbora Slovenske kulturno-gospodarske zveze, leta 1959 pa predsednik prvega slovenskega kulturnega društva Ivan Trinko v Čedadu. Kont je dal številne pobude na področju kulture, založništva, šolstva in gospodarstva v Benečiji: leta 1950 je ustanovil časopis Matajur, izdajal je otroške knjige in koledarje, organiziral prvi Dan emigranta (1963), beneške otroke je pošiljal v slovenske šole, ustanovil je vrtec v Špetru; v Lipi je odprl kamnolom (1954), da bi povečal zaposlenost domačih ljudi, leta 1990 je v Ljubljani ustanovil predstavništvo za boljšo obdelavo trga. Zaradi zavzemanja za pravice Beneških Slovencev in spodbujanja narodne zavesti je velikokrat okusil trdo roko oblasti in protislovenskih organizacij.

Kont je umrl v 76. letu starosti na svojem domu v Špetru, kjer je živel s svojo ženo Marijo Simonich; rodila sta se jima dva otroka: sin Igor in hči Tamara.

Prejel je več odlikovanj: Red zaslug za narod s srebrnimi žarki, Red za hrabrost, Garibardsko zvezdo, Medaljo italijanskega odporništva.