Marijan TRŠAR

V osnovno šolo je hodil v Dolenjskih Toplicah in v Ljubljani, kjer je obiskoval tudi gimnazijo. Po maturi leta 1940 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani šest semestrov študiral umetnostno zgodovino, a je moral leta 1942 študij prekiniti zaradi internacije v Gonars. Po končani vojni leta 1945 je študij nadaljeval na novoustanovljeni Akademiji za upodabljajočo umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1951 diplomiral. Kmalu zatem je opravil še grafično specialko pri Božidarju Jakcu. V letih 1952 – 1955 je poučeval likovni pouk na gimnaziji v Trbovljah, od leta 1967 do upokojitve leta 1983 pa je predaval na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Leta 1974 je vpisal magistrski študij umetnostne zgodovine na univerzi v Beogradu ter leta 1979 študij končal s svojim najobširnejšim delom Teoretski sistemi Vasilija Kandinskega.

Marijan Tršar se je s slikarstvom ukvarjal ustvarjalno in teoretično. Že pred drugo svetovno vojno se je slikarstva učil pri priznanih likovnih ustvarjalcih in vzornikih, kot sta Božidar Jakac in France Gorše. Ustvarjal je akvarele, lesoreze, jedkanice, suho iglo, mozaike in drugo, kopiral srednjeveške freske ter se ukvarjal s knjižno opremo in ilustracijo. Razstavljal je doma in v tujini. Že v specialki se je uprl konvencionalnemu režimskemu slikarstvu in kot član »Grupe 53« razstavljal cikel grafik in akvarelov v Moderni galeriji v Ljubljani. Njegov razstavni opus obsega 25 samostojnih in več kot 40 skupinskih razstav. Likovnemu ustvarjanju se je z velikim elanom posvetil zopet po upokojitvi. Iz njegovega poznega ustvarjalnega obdobja je tudi cikel Holokavst, naslikan v spomin na žrtve povojnih pobojev in na svojo lastno izkušnjo s Teharij, od koder se je vrnil v Ljubljano poleti 1945. Poleg številnih revijalnih objav je zapustil veliko knjižnih izdaj s področja likovne kritike in teorije: Hoja za poustvarjeno lepoto (1970), France Mihelič (1972), Sprehod po pariških galerijah (1972), Jože Tisnikar (1974), Anton Ažbe (1991), Kopist in samota (1996), Vasilij Kandinski, slikar in teoretik (1997).

Ne nazadnje pa je bil Tršar tudi besedni umetnik – pisatelj in pesnik. Poleg esejev o umetnosti je pisal avtobiografsko in mladinsko prozo, poezijo, humoreske, dramska besedila in televizijske scenarije. Med najvidnejšimi njegovimi literarnimi deli so avtobiografske črtice iz otroških let v Dolenjskih Toplicah z naslovom Otroštvo (1993), avtobiografija Dotik smrti (2000), v kateri avtor spregovori o svoji trpki usodi taboriščnika v Gonarsu in Teharjah, otroške povesti Indijanci, gusarji in detektivi (1964) ter Zgodbe o psu Riku (1968), zbirka pesmi Žejni soj oči (2003), humoreske in satire Znanstvena metoda (2004) in drugo.

Za svoje ustvarjalno delo je Marijan Tršar prejel dve življenjski nagradi: leta 1993 Jakopičevo nagrado ter leta 1996 srebrni častni znak svobode RS. Poleg njegovega obsežnega umetniškega opusa nam ga kot človeka in umetnika zelo približa tudi stavek, ki ga je zapisal v enem svojih esejev: »Nikoli dosežen ideal: biti srečen že s tem, da si!«