Marija MAJNIK

Marija Majnik je po končani osnovni šoli v Volčah šolanje nadaljevala na učiteljišču v Tolminu, maturirala pa je v Vidmu. Sodelovala je v pevskem in tamburaškem zboru ter v dramskem odseku Prosvetnega društva Volče. Bila je narodno zavedna: že v dijaških letih je bila članica ilegalnega dijaškega društva Jadran. Po ukinitvi slovenski šol je tajno poučevala otroke slovenščino, razdeljevala knjige ter ilegalni protifašistični tisk. Bila je tajni kurir za Gorico in Trst, slovenske knjige pa je nosila tudi v Benečijo. Zbirala je podatke o fašističnih nasiljih ter aretacijah ter delila hrano fantom, ki so iz Jugoslavije na Primorsko nosili slovensko literaturo in ilegalni tisk. Tako kot njenemu bratu, Antonu Majniku, tudi njej fašistične oblasti zaradi narodne pripadnosti niso dodelile učiteljskega mesta. Po mnogih zavrnjenih prošnjah ji je goriška kvestura izdala potni list za Jugoslavijo pod pogojem, da podpiše izjavo, da se ne bo nikoli več vrnila v Italijo. Med leti 1933 in 1940 je poučevala v raznih krajih na Štajerskem. Ko so nacisti napadli Jugolavijo, so Marijo Majnik zaprli na gradu Borl, ji vzeli vso imetje in jo pregnali na Hrvaško. Brez prebite pare se je na skrivaj vrnila v Ljubljano in se povezala z Osvobodilno fronto. Sestala se je z bratom Antonom Majnikom, ki ji je dal navodila za reševanje Ferda Kravanje, ki je bil težko ranjen in zastražen v bolnišnici. Za tem je v strogi tajnosti organizirala reševanje, našla je somišljenike, ki so ji pomagali, med njimi so bili tudi dr. Derganc, sestre usmiljenke in inženir Štucin. Med reševanjem je Marija Majnik večkrat obiskala Kravanjo. Januarja leta 1942 ga je vodila v Moste da se izogne sovražnikom, prav takrat pa je bila tam preiskava. Italijani so odpeljali Marijo Majnik in več moških, vključno s Kravanjo, ki so ga kasneje izpustili. Marija Majnik je bila zaprta sedem mesecev. Preoblečena v starko je prisostvovala procesu proti obtoženim reševalcem Kravanje. Ti so se nanjo izgovarjali, a je niso nikoli omenili, tako je sodnik večkrat izgovoril besede “Chi sarà stata quella donna misteriosa!” (“Le kdo je bila ta skrivnostna ženska!”).

V Ljubljani je kot ilegalka sodelovala v NOB, kasneje pa se je pridružila NOV na Dolenjskem. Na Primorskem je nadzirala slovenske šole, najprej na severu Primorske, nato pa še na ostalih področjih. Po vojni je bila referentka za šolstvo za tržaško okrožje, nato referentka za prosveto v Trstu, nazadnje pa referentka za šolstvo občine Koper. Leta 1964 se je upokojila, a ostala aktivna: vodila je občinsko Zvezo prijateljev mladine in sodelovala v družbeno-političnih organizacijah v Kopru.