Lojze DOLINAR

Izhaja iz revne družine ljubljanskega peka. Otroška leta je preživel v Ljubljani. Med letoma 1905 in 1910 je obiskoval ljubljansko obrtno kiparsko šolo prof. Alojzij Repiča. V letih 1910 in 1911 je študiral na dunajski akademiji pri prof. Müllnerju, leta 1912 na münchenski akademiji pri prof. Müllerju.
Po vrnitvi iz Münchna je napravil v Ljubljani več portretov, med drugim Aškerca (Narodna galerija), Jakopiča (Narodni muzej), gospo Skrbinškovo in plastiko Matija Gubec na prestolu, čigar glava je še ohranjena. V Jakopičevi galeriji je leta 1913 pripravil samostojno razstavo.
V letih 1917in 1918 je bil vojak v Judenburgu. Tam je izklesal portreta polkovnika Weingraberja in njegove žene (Praga), Putifarko, Idilo in Salomo.
zaradi pomanjkanja kiparskih naročil je leta 1920 odšel v ZDA. Pomagal je v ateljeju znane kiparke Malvine Hoffman. Zaradi bolezni se je vrnil v domovino. Od leta 1921 do 1932 je imel svoj atelje v Ljubljani. Bil je tesen sodelavec arhitekta Jožeta Plečnika in s svojimi plastikami okrasil številne arhitekture po Ljubljani.
Ker si je gmotno opomogel je odšel leta 1932 v Beograd, bližje večjim naročilom. Leta 1944 so mu Nemci zasedli hišo, požgali inventar in uničili mnogo osnutkov kiparskih del. Leta 1946 je postal izredni, leta 1949 pa redni profesor na Umetniški akademiji v Beogradu. Leta 1953 je bil izvoljen za dopisnega in leta 1970 za rednega člana SAZU. Leta 1958 mu je Moderna galerija v Ljubljani priredila obsežno retrospektivno razstavo. leta 1959 je dobil naročilo za spomenik revolucije v Kranju, ki ga je izdelal v beograjskem ateljeju. V Kranju je leta 1966 s pomočjo občine v mestni hiši odprl Galerijo Dolinar. V njej je zbirka več kot 60 njegovih del iz kamna, brona, gline in mavca, katero je poklonil mestu Kranju.
Ker so mu zgradili manjši atelje s stanovanjem je po letu 1966 izmenično živel in delal v Kranju ter Ičićih ob Kvarnerju, kamor se je zatekal zaradi svoje bolezni.
Njegov obsežni kiparski opus sestavljajo portreti, akti, figuralne kompozicije, mala plastika, keramika, spomeniško in arhitekturno kiparstvo ter nagrobniki. Delal je v bronu, kamnu, žgani glini, umetnem kamnu in lesu. Nekateri kipi so bili med 1. in 2. svetovno vojno uničeni.
Zgodnja dela kažejo rodenovske elemente in secesijsko stilizacijo. Po 1. sv. vojni je razvil samosvoj način ekspresionizma. Dela po 2. sv. vojni pa kažejo na razvoj od socialističnega in angažiranega realizma do novih stiliziranih oblik. Po 2. sv. vojni je ustvarjal tudi v grafičnih tehnikah.
Najbolj znana spomeniška dela iz časa stare Jugoslavije so bili Nagrobni spomenik J.E. Kreka (1919-20, Žale, Ljubljana) in konjeniška Spomenik kralja Petra I. (1929-31) in Spomenik kralja Aleksandra I. (1940; oba v Ljubljani, uničena).
Najpomembnejša dela iz obdobja nove Jugoslavije pa so Spomenik streljanim (146-50, Kraljevo), Spomenik 4. decembra (1950-53, Prijepolje), Spomenik revolucije (1959-61, Kranj).
Med malimi plastikami pa najbolj izstopajo Portret Riharda Jakopiča (1912), Portret Fili Zupančičeve (1917), Ženski torzo (1927), Težko življenje (1928), Portret Riharda Jakopiča (1928-30), Portret Hinka Smrekarja (1929), Crescendo I (1946) in Razmišljanje (1956).
Bil je član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (dopisni od 1953 in redni od 1970).
Leta 1969 je prejel Prešernovo nagrado za razstavo v Mestni galeriji v Ljubljani leta 1968.