LOBODA, Peter

Rodil se je v Zgornjih Domžalah. Po osnovni šoli se je pri Karlu Hrovatu izučil za rezbarja in podobarja. Po opravljenem pomočniškem izpitu je obiskoval srednjo tehnično šolo v Ljubljani, kjer je na začetku delal v rezbarski delavnici Ivana Pengova, potem pa pri kiparju Alojziju Repiču. Aktivno je sodeloval v prvi svetovni vojni, kot borec generala Maistra se je udeležil tudi bojev za severno mejo.

Med letoma 1921 in 1926 je nadaljeval študij na umetniški akademiji v Zagrebu, kjer so ga učili ugledni profesorji Rudolf Valdec, Robert Frangeš-Mihanović in Ivan Meštrović. V letih 1926 in 1927 je dokončal specializacijo kiparstva v Meštrovićevem ateljeju v Zagrebu. Ko se je vrnil v domače Domžale, si je atelje uredil v domačem skednju. V tem času je , kot so Dekle z lotosom (1927, relief v lesu), Materinstvo (1928) in slepega domžalskega muzikanta Kebrovega Janka (v mavcu). Med letoma 1928 in 1930 je imel atelje v domžalski občinski hiši, 1931 pa se je preselil na Bled. V tem času je razstavljal v Ljubljani, Mariboru, Zagrebu, Beogradu in Londonu.

Leta 1933 se je Loboda v Zagrebu poročil s hrvaško pisateljico Jeleno Zrinsko. Naslednje leto se je preselil v rojstni kraj svojega očeta Homec. Tam je izdelal kip Kristusa Kralja, ki se danes nahaja na fasadi vzhodne stene domžalske župnijske cerkve. Njegova druga predvojna dela vključujejo glavo kralja Petra II. (bron, kamen) ter kipec Petra II. v sokolski uniformi, doprsji Dinka Puca (1934) in Frana Windischerja (1937), nagrobnik bana Draga Marušiča, doprsje kralja Aleksandra za spomenik na Jesenicah (1936, zrušen 1941) idr. Izdelal je tudi doprsni kip Ivana Cankarja (1930 mavec, 1933 bron), ki ga je ljubljanska občina 1936 podarila slovenski skupnosti v Clevelandu. Protisocialistični del izseljencev se je postavitvi kipa na javnem mestu upiral, na koncu pa je kip, malomarno pospravljen v mestno vrtnarijo, izginil.

V Zagrebu je Loboda živel med letoma 1939 in 1948. V času druge svetovne vojne se je s soprogo vključil v partizansko gibanje ter pomagal pri tiskanju letakov in zbiranju sanitetnega materiala. Po vojni se je vrnil v Ljubljano, ker je bil imenovan za docenta na novo ustanovljeni Akademiji upodabljajočih umetnosti. Skupaj s kiparjem Frančiškom Smerdujem sta na začetku 1950. let v Jakopičevem paviljonu ustvarjala štirimetrski spomenik Franceta Prešerna, ki so ga konec leta 1952 odkrili v Kranju. Kiparja sta sodelovala tudi pri izdelavi kipa Ilegalca v Ljubljani. V času, ko se je Loboda ukvarjal s spomenikom padlim v Domžalah, ga je doletela usodna srčna kap. Honorar za Prešernov spomenik je prejela njegova soproga, ob odkritju spomenika pa je bila v Kranju razstavljena njegova posmrtna maska.

Pokopan je na ljubljanskih Žalah, na grobu pa stoji njegova skulptura, ki predstavlja bolečino. Po njem je dobilo ime likovno društvo v Domžalah. Ob Lobodovi retrospektivni razstavi leta 1966 je kustos Ciril Velepič napisal: “Peter Loboda je bil in bo ostal večni popotnik. Niti šola, niti akademija, niti učitelji, niti svetovni veliki kiparski mojstri mu niso dali tega, po čemer je vse življenje hrepenel. Sam je stopil na svojo pot, sam hodil po njej in tudi našel sam sebe. Našel je človeka, razvil plastični čut, našel je prave vrednote kiparske umetnosti.”